Author: Žan Girandon

(J.G., Ž.G.)

ZAPLET

Problem modula je eden tistih tehničnih problemov, ki najbolje zrcalijo čas in družbo, v kateri delujejo oziroma ne delujejo. Tehničnost problema trči v samo jedro sistema. Modul nam preko odnosa univerzalnega in unikatnega, kolektivnega in individualnega, kompatibilnega in nekompatibilnega kaže stopnjo zmožnosti generiranja konsenza vsaj na ravni najmanjšega skupnega imenovalca – skupno dogovorjene modularne mere. V slovarjih se pomen modula pojavlja v najrazličnejših oblikah, med katerimi se zdi najnatančnejša angleška razlaga: »Modul v arhitekturi je arbitrarna enota privzeta za regulacijo dimenzij, proporcev ali izdelavo delov objekta.« [1]

Družba in stanje tehnike v določenih družbenih momentih omogočajo skoraj brezhibno delovanje tehničnega potenciala modula, spet drugič njegovo uporabo povsem onemogočajo. Družbenemu vidiku je nato potrebno dodati še tehnične omejitve in vse skupaj umestiti v kontekst trajnostnega. Kažejo se nove potrebe po povečanju ponovne uporabe, popravljivosti in lažji predelavi surovin, kjer bi modul ponovno lahko odigral svojo vlogo. 

ZGODOVINA

S kratkim fragmentnim vpogledom v zgodovino modula bomo poskušali vsaj delno orisati razloge, težnje in nastavke za vzpostavitev novega sistema, ki naj bi postal splošno privzeti sistem. Ob besedi modul nam misli hitro odplavajo v svet dimenzij, vendar tekom zgodovine ni bilo vselej tako. Izvorni milje modula je vsekakor ideja proporcijskega sistema, katerega namera je bila vselej vzpostavitev reda in harmonije med elementi. V 20. stoletju se tej težnji po harmoniji vse bolj dodaja utilitarni vidik in vidik industrijske proizvodnje.

TATAMI – JAPONSKA (cca. 90 x 180 cm)

Zanimiv primer iz zgodovine, ki ima nekoliko drugačno pot, je japonski sistem tatamijev. Tatami vsekakor izvira iz dimenzij človeškega telesa, kjer na preprogi lahko sedita dve osebi oziroma ena oseba leži. Dimenzije imajo povsem uporabno vrednost. Matematično ima tatami razmerje stranic 1:2, vendar dimenzijsko variira / se dimenzijsko razlikuje glede na regijo (cca. 90 x 180 cm). Tatami je bil v obdobju Edo (1603-1868) prevzet tudi kot osnovni merski sistem v arhitekturi, njegova mera 180 cm pa je kasneje(1891) postala osnovna merska enota – ken (shakkan-ho).[2]

vir: https://nisekoprojects.com/building-in-japan/niseko-construction-basics-scale-proportion/ 

Zanimiva je stoletje stara, a še vedno aktualna dilema, kako privzeti modularno mero za potrebe arhitekture, upoštevajoč debelino konstrukcije: “Čez čas sta se razvili dve metodi: “kyo-ma”, kjer je razmik med stebri prilagojen dimenzijam preprog, kar rezultira v različne razdalje med stebri, vendar ohranja velikost preprog vmes: za razliko od “inaka-ma” metod, kjer so stebri postavljeni striktno na raster, kar rezultira v različne velikosti preprog.”[3]

vir slike: Heinrich Engel, The Japanese House: A Tradition for Contemporary Architecture

Kasneje je Japonska privzela metrični sistem (1959), tatami se je umaknil novim konstrukcijskim rastrom in novim potrebam.

MODUL 20. STOLETJA

Nekako smo predstavili dve smeri iskanja sistemskosti. Na eni strani zahodni matematično-geomerijski pristop z iskanjem kozmične harmonije in na drugi strani japonski utilitarni pristop. Zdi se, da je tudi iskanje modularnega sistema v 20. stoletju ohranjalo ti dve osnovni vodili. Nov pomemben dejavnik, ki je drastično vplival na zahodno misel o modularnem sistemu, je vsekakor razvoj industrijske proizvodnje, ki je silila načrtovalce k standardizaciji. Hitra, standardizirana in enostavna masovna proizvodnja je bila nujna za obnovo povojne Evrope. 

MODULOR – LE CORBUSIER

Leta 1945 Le Corbusier predstavi svoj modularni sistem Le Modulor, ki ga je razvijal celih 20 let. Kljub temu, da je modul razvijal v dobi strojev in razmaha industrije, njegov sistem izhaja z mer človeškega telesa. Modulor deli povprečno višino človeškega telesa (1829 mm) po principu zlatega reza. Uporabi dve lestvici: lestvico stoječe osebe in lestvico človeškega telesa z iztegnjeno roko, stična točka je mera 113 cm (do popka), katere dvakratnik je 226. Zaradi uporabe zlatega reza je domneval, da je vsaka uporaba vizualno harmonična, hkrati pa izhaja iz antropometrije, kar pomeni, da je uporaba primerna tako za produkte, pohištvo in arhitekturo. [7]

vir slik: Patent application for Le Corbusier’s Modulor Rule. Courtesy of Princeton University Library/© F.L.C./ADAGP, Paris/Artists Rights Society (ARS), New York 2018

METRIČNI SISTEM

Metrični sistem temelji predvsem na poenostavitvi in kompatibilnosti osnovne arhitekturne dimenzije z obstoječim metričnim merskim sistemom. Eden bolj znanih primerov metričnega modula so Jean Prouve-jeve modularne hiše. 

”Modul 1m je osnova za vse Prouve-jeve hiše. Jean Prouv je bil  povsem proti uporabi modula 30cm, ki je bil osnova vseh gradbenih pravilnikov tistega časa. Modul 1m naj bi bil bolj praktičen in lažji za izračun.”[4]

vir: Jean Prouve, Maison Metropole: https://www.klatmagazine.com/en/design-en/jean-prouve-torino-necessary-165/50858 

Metrični modularni sistem sta med drugimi predlagala tudi 

Konrad Wachsmann in Walter Gropuis pri projektu Packaged House System. Privzela sta modul 40” x 120” (cca. 1 m x 3 m), s čimer/s katerim  sta naletela na pogost problem arhitekturnega modula: “Pogosto kot v primeru Packaged House celo metrični sistem ni kompatibilen s standardom iz gradbene industrije. Paneli Package House so na primer 3’–4” (101,6 cm) široki in visoki 10’ (300 cm), v razmerju 1:3. Čeprav logični znotraj sistema se z zunanjim, industrijskim sistemom 4’x 8’ (121,9 x 243,8cm) vezanih plošč in ostalih modularnih sistemov niso skladali. Tako okna, vrata in vsi ostali elementi bi bili modularni le znotraj sistema. Odprt sistem je tisti sistem, kjer so modularne dimenzije usklajene s širokim naborom industrijsko proizvedenih materialov in opreme.”[5]

vir: Walter groupius Conrad Wachsmann, leta 1946, https://mitp-arch.mitpress.mit.edu/pub/5nuy76j6/release/1

KANON 60 – AULIS BLOMSTEDT

Prizadevanje finskega arhitekta Aulisa Blomstedta in njegovega kanona 60 je eno najbolj znanih povezovanj razmerja med arhitekturo in oblikovalsko logiko sodobne industrijske proizvodnje. Canon 60 je bil prvič objavljen leta 1961 v Le Carre Bleu. Modul je izhajal iz mer človeškega telesa, aritmetike in kompozicije. Gre za matematični pristop izpeljave desetih medsebojno harmoniziranih modulov. 

Blomstedt se je odločil privzeti modul 60 kot najmanjše število celih števil

petih glavnih intervalnih delilnikov (oktava 1/2, kvinta 2/3, kvarta 3/4,4/5 in 5/6). [6]

vir slike: J. Pallasmaa, From frame to framing, 2000, vol.22

MODUL 225 (225 cm X 70 cm)

V poznih šestdesetih letih sta Gulichsen in Pallasmaa skupaj zasnovala “Moduli 225” (Modul 225). Primer uporabe modula je poletna “naredi si sam” hiša z istim imenom, ki jo uporabnik sestavi iz prefabriciranega modularnega sistema elementov. Sistem je bil razvit v imenu velikega finskega lesnega podjetja Ahlström. Skupno se je zgradilo približno 60 hiš, vendar se sistem nikoli ni proizvajal v masovni proizvodnji.

Določanje velikosti elementov sistema je predvidevalo mere, ki so omogočale izgradnjo hiše ene ali dveh oseb, ki naj bi kasneje hišo tudi naselila.

vir slike: https://arquitecturaviva.com/works/moduli-225-house

“Hiša je dobila ime po uporabi modula, ki meri 225 centimetrov v vsaki od svojih kubičnih struktur. Hišo je v pravilni mreži mogoče konfigurirati v skoraj neskončnem številu kombinacij. Mera 225 je bila povzeta iz modula Aulisa Blomstedta (Kanon 60), ta pa je zelo podoben znanemu 226 cm modulu, ki ga je predlagal Le Corbusier v svojem Modulorju.”[8]

MODUL SKELETNE GRADNJE – 62,5 cm

Danes enega redkih še delujočih modulov v arhitekturi najdemo pri leseni skeletni gradnji. Njegova osna konstrukcijska logika sloni na dimenziji, potrebni za pritrjevanje obloge(OSB) in meri 62,5cm. OSB plošče so dimenzij 1250 x 2500/20800/5000 mm, pri čemer je ključna širina 125cm, ki je konstantna in znaša dvakratnik mere 62,5. Sistemu so nadalje prilagojene tudi lesnovlaknene plošče za izolacijo med stebri oz. še primerni razpon za vpih celuloze pod pritiskom.

vir slike: http//www.airlinesworld.ir

TEHNIČNOST IN MODUL

Zanimiv je tudi tehnični vidik določanja proizvodne mere določenega materiala. Proizvodna dimenzija ne izhaja le iz samega materiala, temveč tudi iz vseh omejitev celotnega sestava produkcijskih faz. Fizikalne lastnosti materiala (lastna teža, točka deformacije, ki vodi v frakturo oz. zlom) določajo skrajne možne dimenzije materiala. Prav tako ima vsaka faza izdelave s podpornimi materiali in stroji svoje omejitve. Dimenzija določa tudi maso posameznega produkta, ki mora ustrezati načinu transporta, razrezu in kasnejši vgradnji. Znotraj vsega tega pa ni nezanemarljiva zmožnost vpetosti posameznega materiala (tehničnega individuuma) v tehnični sestav. Tu bi oz. je v preteklosti odigrala pomembno vlogo arbitrarno dogovorjena mera oz. modul. Na vse te tehnične vidike pa imajo izjemen pritisk zunanji dejavniki v obliki velikih korporacij, ki se nadvse trudijo, da bi vzpostavile svoj modularni sistem, ki ni kompatibilen z ostalimi. S tem si zagotovijo večjo prodajo lastnih proizvodov.

Pomemben tehnični vidik je tudi razvoj računalniško vodenih sistemov (CNC), ki drastično zmanjšujejo proizvodno oz. predelovalno potrebo po enostavnih skupnih merah. Tako danes cenovno ni bistvene razlike med tipskimi elementi in unikatnimi elementi, razlika je le v vnosu podatkov. 

(NAD)MERA

Pomemben element večine proizvodov je tudi vzpostavitev prostora za napake in izvedbo kasnejših razrezov. Proizvajalci ta del rešujejo s sistemom nadmere, kjer se osnovno modularno dimenzijo nadviša z varovalnim robom. Znan je primer slovensko-švicarskega podjetja, kjer se plošče, proizvedene v Švici, po prihodu v Slovenijo preventivno obrežejo zaradi krhkosti robov materiala in posledičnih poškodb pri transportu. Dimenzija plošč predvideva še nadmero za nadaljni razrez, saj z vsakim novim rezom izgubimo 3-4 mm materiala. Če torej želimo eno ploščo razrezati na dva dela polnih dimenzij, potrebujemo nadmero, to smo ugotovili tudi pri našem projektu.  

MODUL IN PONOVNA UPORABA

Modul in ponovna uporaba se na prvi pogled izključujeta. V kolikor gre le za razstavljanje in sestavljanje, ni nikakršnih težav, modularni sistem ni ogrožen. Težava se pokaže pri ohranjanju modularne mere v primeru predelave oz. večjih funkcionalnih prilagoditev. V kolikor pri ponovni uporabi osnovni format razrežemo, v hipu podremo vsaj dve modularni meri zaradi debeline reza. Z vsakim rezom izgubimo 3-4 mm materije. Poleg rezov se pojavijo tudi ostale potencialne napake (krivi rezi, poškodovani robovi, itd.,), vse to zahteva popravilo in dodatne porezave materiala. Modularni sistem tako hitro pade oz. ni uporaben.

MODUL DANES

Modulu v širšem pomenu se s svojo sistemskostjo in načinom določanja “Top down” pogostokrat pripisuje totalitarnost. Na videz se zdi, da gre za pravo nasprotje demokratičnega in pluralnega ter da gre za  odmik od svobodne izbire. Tudi skozi kratek zgodovinski pregled modulov 21. stoletja lahko vidimo posamezno željo avtorjev po generiranju lastnega modula, kar lahko pripisujemo nestrinjanju z modularno mero ali pa težavi ega posameznega avtorja podreditvi obstoječemu modulu. Tu naletimo na paradoks načrtovalcev. Mar ni skoraj v vsakem načrtovalcu želja po modularnosti in hkrati generiranju lastne modularnosti, ki se loči od ostalih modularnosti? S tem izumira modularnost in se vzpostavljajo prostor za unikatnost, ki je le redko zares unikatna, z izjemo dimenzij.

Seveda naša ideja ni povratek v preteklost in vsiljevanje univerzalnega modula povsod in za vsako ceno. Vseeno se danes nahajamo pred kompleksnimi trajnostnimi problemi, katerih temeljni izziv je sistemsko zmanjševanje porabe surovin. V tem pogledu so potrebni tudi novi razmisleki in nove strategije. Porabo lahko zmanjšamo le z dovršenim sistemom ponovne uporabe, iskanjem novih metod in tehnologij za bolj trajnostno predelavo odpadkov itd. Vsemu napisanemu verjetno manjka vsaj teoretični poskus reševanja problema modula. 

REŠITVENI NASTAVEK

Zdi se, da potrebujemo bolj prilagodljiv univerzalni sistem, ki bi odgovarjal na potrebe časa. Ne predlagamo uvedbe novega modula oz. novih modularnih dimenzij, s katerim bi vnesli dodatni kaos, ampak predlog temelji na sistemskih spremembah razumevanja in uporabe modulov. Gre za upravljanje z že obstoječimi modularnimi sistemi in vnašanje reda na področje kaosa. Danes nam tehnologija računalniško vodenih sistemov (CNC) omogoča nove, bolj prilagodljive načine.

Tako predlagamo spremenljiv univerzalni modularni sistem, ki je sestav obstoječih modulov. Temeljil bi na osnovnem modulu večjih dimenzij (npr. arhitekturni modul), ki se z naslednjimi ponovnimi uporabami spremeni v različne podmodule manjših dimenzij (npr. pohištveni modul, produktni modul, itd.). S tem bi lahko rešili več težav naenkrat: problem porezav, problem neprimernosti rabljenega materiala za nosilne elemente in večjo fleksibilnost uporabe modula na ravni drugega reda.

MODUL I. REDA (npr. arhitektura, konstruktivni elementi    —- )   

MODUL II. REDA (npr. ind. oblikovanje, pohištvo, nekonstruktivni elementi)

Ta spremenljivost modula je skladna tudi s problemom ponovne uporabe materiala, kjer že uporabljene konstruktivne elemente težko ponovno uporabljamo v novih konstruktivnih sestavih (problem certifikatov, izpravnosti materiala). Preverjanje izpravnosti materiala (defektov in napak) je trenutno še zahtevna, zamudna in draga.

Čas, v katerem živimo, ideji modula ni naklonjen, pa vendar na koncu vsak čas preteče. V prihodnosti bo širši konsenz oz. najmanjši skupni imenovalec igral ključno vlogo, saj v nasprotnem primeru, vsaj za človeško vrsto, prihodnosti ne bo. V tem smislu bo morda tudi potencial modul ponovno zaživel.

VIRI:

[1] Britannica

MODULE building, Modul in architecture, an arbitrary unit adopted to regualate the dimensions, proportions, or construction of part of a building.

[2]Povzeto po: //art-design-glossary.musabi.ac.jp/ken/

[3] Heinrich Engel — The Japanese House: A Tradition for Contemporary Architecture

[4] Architecture 20 of 23 The House of Jean Prouvé,(https://www.youtube.com/watch?v=jYfc9RL9KqU 

[5] J. Quale, R. Ng, R. E. Smith,Alicia imperiale, An American wartime dream: the packaged house system of konrad wachsmann and walter gropius,Temple university, str.41

[6] https://www.slideshare.net/Architecture_Z/aulis-blomstedt

[7] http://wiki.dtonline.org/index.php/Corbusier%27s_Modulor

[8] https://issuu.com/henkdehaan/docs/moduli_225/1

http://www.moduli225.com/system/

P.S: Arhiv napak je namenjen kot študijski material. Protagonisti imajo vso imuniteto in se v duhu projekta trudimo, da ostanejo anonimni:).

N1 _ PLOŠČA B2 – RAZLIČNA PATINA PLOŠČ (napaka v sistemu)

Pri 1. (so)uporabi je bil na zunanjo stran bralne lupinice izveden simbol s črnim trakom za povijanje hokejskih palic. Po nekajmesečni izpostavljenosti lesenih plošč zunanjim vplivom je prišlo do razlike v patini plošč. Simbol je tako tudi po (so)uporabi izrazit. Problem je formalen in zgolj estetski. Ali to predstavlja težavo, je stvar nadaljnjih (so)uporabnikov. Možni načini odprave so brušenje, barvanje, uporaba dodatne obloge, … 

vir: Arhiv Kolektivno telo, simbol na bralni lupinici v Tivoliju.

N2 _ PLOŠČA A1/G2/… – NENATANČEN RAZREZ (napaka v sistemu)

Pri 3. (so)uporabi se pojavi napaka kot nenatančen razrez plošč. Pokaže se, da je v teoriji z računalniškim programom mogoče zarisati neskončno natančno črto, praksa na terenu pa nam kaže, da razrez brez napake ni mogoč. Ne glede na to, ali je razrez voden računalniško ali pa ročno, prihaja do nepravilnosti. Nepravilnost pa za nas postane problem, ko je dovolj moteča, da jo zaznamo oz. da celo ovira nadaljnji proces dela.

Napaka v sistemu je posledica pomanjkanja primerne opreme. Manjko primerne opreme bi lahko ublažilo mizarsko znanje, s katerim bi se lahko napaka bistveno zmanjšala. V našem primeru je šlo za seštevek pomanjkanja opreme in strokovnega znanja, vendar nepravilnost kljub vsemu ne ogroža samega sistema. Napaka predvideva dodatno delo za naslednjega uporabnika, saj je skoraj gotovo tako velika, da je moteča. Pred novo uporabo je potrebno ploščo obrezati.

vir: Arhiv Kolektivno telo, Razrez plošč z obodno žago.

Na plošči G23 je že bila odpravljena napaka, kar je pomenilo dodatno delo. Pri odpravljanju napake na plošči G23 je bilo odvzetih dodatnih 10 mm plošče. S prvotnih š = 50 cm je bila plošča zožena na š = 49 cm. Nova uporaba je predvidevala kvadratni razrez, kar je vodilo v ostanek G2317.

vir: Arhiv Kolektivno telo, Dokumentacija nepravilnosti razreza in odprava napake z odvzemom materiala.

N3 _ PLOŠČA G2317 – OSTANEK (napaka v sistemu)

Pri 4. souporabi je bil rezultat razreza ostanek G2317. Pri razrezih je skoraj neizogibno, da se pojavijo kosi, ki imajo izrazito zmanjšano uporabno funkcijo. Plošča G2317 je produkt predhodne napake (glej prejšnjo napako)in odločitve pri odpravljanju napake. Po odpravljanju napake je bila plošča širine 49 cm. Nova uporaba je predvidevala kvadratni razrez plošč 25 x 25 cm, zaradi predhodne napake se je razrez prilagodil na 24 x 24 cm. Potrebno je upoštevati še odvzeti material za širino šine pri razrezu (vsak rez 3 mm). Iz tega sledi, da prva napaka v sistemu drastično poveča možnost nadaljnjih napak.Prav tako se pojavi dilema, kje določiti mejo med še funkcionalnim kosom in ostankom.

N4 _ PLOŠČA F31 – IZGUBA KOSA (napaka v sistemu)

Izguba plošče F31 ne predstavlja večjega vpliva na sistem, saj je šlo za ostanek pri razrezu plošče F3. Izguba dela (plošče) pomeni nepopravljivo napako v sistemu, ki pa ne ogroža obstoja sistema.

…arhiv ima odprt konec…

(J.G.)

Pri ponovni uporabi je skoraj neizogibno soočenje z napako. Reševanje napak pa je temeljni mehanizem strategij ponovne uporabe. Pojavljajo se napake pri načrtovanju, napake pri izvedbi, napake pri transportu materiala, napake pri uporabi materiala, itd. Vse te napake so obvladljive, dokler material lahko ponovno vrnemo v obtok. Po točki limita pa v našem primeru lesena plošča ni več del sistema in jo izvzamemo iz sistema (so)uporabe. 

Plošča G13, Arhiv Kolektivno telo

SISTEMSKA NAPAKA

Glede na to, da se projekt Kolektivno telo med drugim ukvarja tudi z idejo sistemske ponovne uporabe, je potrebno na tej točki ločiti med napakami sistema in napakami v sistemu. Kaj pomeni popolnost sistema, najbolje opiše Gregory Bateson:“to be complete, really complete … incomplition must be included into the system.”[1] Ta odprtost sistema predstavlja fleksibilnost sistema in njegov potencial za spremembe. Popolni sistem ne obstaja. Tudi pri kompleksnih sistemih, ki so na videz popolni (kot npr. narava), ugotovimo, da temeljijo na napakah v sistemu oz. katastrofah. Napake in katastrofe so del sistema in ne nekaj zunanjega. Ugotovimo, da deluje sistem, posamezni deli sistema pa včasih delujejo, spet drugič ne delujejo. Govorimo o pametnih (kibernetskih sistemih), ki temeljijo na osnovnem principu: ”Konstanta določene spremenljivke se ohranja na način, da se spremenijo ostale manj pomembne spremenljivke.” [2]

V primeru projekta Kolektivno telo bi lahko Sistemski problem  predstavljala prosta uporaba materiala, danega v (so)uporabo. Souporabniki namreč s strani ekipe niso dobili nikakršnih resnih omejitev, kaj se s ploščami sme in kaj ne. S prosto uporabo je vsak uporabnik osvobojen pravil. S tem si lahko prilagodi uporabo plošč glede na svoje potrebe. Omejen je le z načinom uporabe vseh predhodnih ekip. S tem pa sistem vseeno izgubi možnost bolj sistemskega, kontroliranega razreza z manj odpadka npr. modularne uporabe. Prvo uporabo materiala smo izvedli v lastni režiji s širšim razmislekom na temo modularne mere. To raziskavo upamo, da v prihodnosti še uredimo in objavimo. Ker kasnejše ekipe niso prepoznale naše namere, se v kasnejših (so)uporabah modularnost počasi izgublja. Problem modularnosti pri ponovni uporabi je sicer tudi razrez, saj vsak novi razrez predstavlja novih 3-4 mm odvzetega materiala. Vseeno se nam zdi, da sistemska odločitev neomejevanja vsaj zaenkrat še ni razočarala in zaenkrat ni vodila v propad sistema. Zagotovo je to tudi posledica visoke družbene ozaveščenosti vseh dosedanjih uporabnikov.

NAPAKA V SISTEMU

Napake v sistemu so neizogibne, saj nanje vpliva nešteto notranjih in zunanjih dejavnikov. So nekakšni indici, včasih   zanemarljivi oz. manj pomembni, spet drugič nam kažejo, da so potrebne sistemske spremembe oz. spremembe samega sistema. 

Po J. Reasonu obstajata dva glavna vzroka napak v sistemu: aktivne napake (“active failures”) in latentne razmere (“latent conditions”). Aktivne napake so napake, ki jih naredi človek izvajalec/izdelovalec, tisti, ki je v direktnem kontaktu z objektom. Ta vrsta napak privzema najrazličnejše forme v spodrsljajih, nezbranosti, nerodnosti, kršitvi delovne procedure, itd. Latentne razmere so patogene razmere in predstavljajo napake, zasejane v sistem s strani načrtovalcev sistema – projektantov/snovalcev. Skoraj pri vseh škodljivih dogodkih najdemo vzrok v obeh področjih.[3]

 

NAPAKA – ZNAK KOT PRISOTNOST ČLOVEKA V PROCESU DELA

S tem problemom smo se ukvarjali že v raziskavi (De)fetišizacia blaga, zato bi tokrat dali nov poudarek isti zagati: “Noži, ki ne režejo, in sukanec, ki se neprestano trga, vzbujajo neprijetne spomine na njihove izdelovalce,” … V dobrem proizvodu ne moremo zaznati dela, iz katerega črpa svoje uporabne kvalitete.” [4] Pri ponovni uporabi so napake in sledi predhodnih uporabnikov toliko bolj neizogibne in tudi precej bolj vidne kot pri novem predmetu. Ljudje oz. natančneje človeški uporabniki imamo na ta problem precej različne poglede. Grobo bi nas lahko razdelili na tiste, ki jih sledi predhodnika ne motijo in na tiste, ki jih napake in sledi predhodnika motijo. Ko podrobneje pogledamo problem, naletimo na neskončno število odtenkov sive in ugotovimo, da ima prav vsak uporabnik svoj limit, do katere mere lahko določen predmet uporablja. Tudi novodobni pretirani higienski standardi ne pripomorejo k večji toleranci do rabljenih objektov. Da bi sistemska ponovna uporaba dosegla širšo javnost, bi bilo ključno, da bi se družbena toleranca do sledi in napak drastično povečala. Vse do takrat bomo zelo težko govorili o širši družbeni souporabi.

LIMIT – TOČKA ZLOMA ALI OBRATA

Vsak del sistema kot tudi sistem kot celota ima svoje skrajne točke delovanja. Skrajne točke so zanimive, ker so vedno negotove, vodijo v propad ali pa predstavljajo potencial za spremembe:

“limit predstavlja negativno in pozitivno stran, je bistveni faktor v preobrazbi tehničnega sistema. […] limiti lahko blokirajo celoten sistem … lahko pa … ustvarijo nestabilnost in krizo, ki poraja nove odločitve in evolucijo.” [5] Napake v sistemu Kolektivno telo so obvladljive, dokler material lahko ponovno vrnemo v obtok. Točka limita posamezne plošče (v primeru Kolektivnega telesa) je dosežena, ko lesena plošča s strani nadaljnjih uporabnikov ni prepoznana kot uporabna oz. je celo izgubljena in tako izvzeta iz sistema (so)uporabe, kot npr. plošča F31 (glej Arhiv napak). Po preseženi točki limita je čas za razmislek oz. reševanje problema.

ZAZNAVANJE IN PREPREČEVANJE NAPAKE

Osnovne principe reševanja napak najdemo v kibernetiki – razumevanju kompleksnih sistemov. Pametni pristopi k reševanju sistema se odvijajo na večih nivojih hkrati. Na nivoju sistema in na nivoju posameznega dela sistema. Sistemski način reševanja napak predvideva dovršene obrambne mehanizme, bariere in varovalke, bistveno je hitro zaznavanje in preprečevanje napak. Ena najbolj znanih ponazoritev, kako s seštevkom napak lahko pride tudi do nesreč, je Swiss cheese model, ki ga je razvil in ponazoril J. Reason in ga opiše takole: 

“V idealnem svetu vsak obrambni nivo ostane intakten. V resničnosti so kot rezine švicarskega sira z veliko luknjami – v nasprotju s sirom, se te luknje nenehno odpirajo, zapirajo in menjajo lokacije. Prisotnost luknje v vsaki rezini sira praviloma ne povzroči slabega rezultata. Ponavadi se to zgodi le, ko se luknje v številnih nivojih v trenutku poklopijo in ustvarijo linijo, ki predstavlja priložnost oz. tveganje za nesrečo.” [6] 

Osebni pristop vse svoje sile usmerja v človeka (izvajalca/graditelja) in ga poskuša usmerjati v zbranost in natančnost. Sistemski pristop pa se ukvarja s posameznikom, ekipo, nalogo, delovnimi pogoji in celotnim sistemom.

Napaka je torej pomembna nosilka informacije tako o izdelovalcu kot načrtovalcu, skupini uporabnikov, sistemu itd. Napake lahko vodijo v propad sistema ali pa oznanjajo spremembe. So informacije, ki čakajo na našo pozornost in vsakič znova preizprašujejo naš potencial za spremembo.

VIRI:

[1] G. Bateson, v N. Bateson, An Ecology of Mind – The Gregory Bateson Documentary

[2] G. Bateson, Ecology of Mind, str. 447

[3] Povzeto po J.Reason, Human error: models and management v BMJ-Volume 320, marec 2000, str. 768

[4] K.Marx, Kapital, I. knjiga, tretji oddelek, VII. poglavje, 1. del v:    G.Wajcman, Objekt stoletja, str. 59

[5] B. Stiegler, Technics and Time, 1, The Fault of Epimetheus

[6] J.Reason, Human error: models and management v BMJ-Volume 320, marec 2000, str. 768

(J.G., Ž.G., L.P.P.)

Ponovna uporaba, ki je na prvi pogled tako zelo preprosta, s podrobnejšo analizo razkriva različne plasti in nivoje kompleksnosti. Ta preprosta akcija v samem bistvu skriva močno strategijo. Strategijo, ki je morda celo bolj pomembna od ponovne uporabe same. Metoda ponovne uporabe načenja problem potrošništva.

Kapitalizem za svoje delovanje potrebuje nenehno rast, ena temeljnih zank kapitalističnega sistema je spodbujanje prekomerne potrošnje, ki rešuje sistemski problem hiperprodukcije. Za prevzgojo kupca v potrošnika je bilo potrebno zmanjšati pomen uporabne vrednosti blaga in okrepiti fetiški značaj blaga. Poudarjanje fetišizacije blaga je torej odgovor na potrebe sistema.

Pojav fetišizma, kot piše R. S. Roca, prvi v zapisih obravnava nizozemski trgovec Bosman Willem (1705). »Bosman nam poda enega natančnejših opisov “fetiša”. Kot navaja ta nizozemski trgovec, Afričani častijo objekte, kot so kamni, drevesa, celo živali in artefakte. Kar je bolj presenetljivo, je spoznanje, da Afričani prepoznavajo objekte kot naključne najdbe, ki jih obdelujejo z lastnimi rokami, njihovo število pa ni omejeno.

Z drugimi besedami, Afričani prepoznavajo mistične objekte (fetissos) kot njihovo delo. Svečeniki/šamani (fetisseiros) so v teh skupnostih znani kot pohlepni, povzpetniški, spletkarski, manipulativni, ki strah ljudi izkoriščajo za svojo korist. Bosmana ni presunilo le to, kar sam opiše kot hipokrizija svečenikov/šamanov, ampak dejstvo, da se večina teh ljudi zaveda nesmiselnosti njihovih verovanj, vendar vseeno verjamejo v te mistične objekte (fetissos).« [1] R. S. Roca tu opozori, da je: »Bosman prepričan in jasen, da se množice povsem zavedajo njihove izkoriščenosti, vendar to sprejemajo – ponovno problem napačnega pripoznavanja.«[2]

Marx se blagovnega fetišizma dotakne v poglavju Fetiški značaj blaga in njegova moč, kjer kompleksnost fetišizma opiše takole: » Blago se na prvi pogled zdi samoumevna, trivialna reč. Analiza blaga pa pokaže, da je zelo zamotana reč, polna metafizičnih zvitosti in teoloških muh.« [3]

Po Marxu so v produktu skrita vsa produkcijska razmerja (pogoji dela, izkoriščanje poceni delovne sile, izkoriščanje naravnih virov,…), potrošnik pa je ob nakupu soočen z golo materialnostjo objekta in ga vrednoti avtonomno od produkcijskih procesov in celo ločeno od njegove uporabne vrednost. »Očitno je, da človek s svojo dejavnostjo spreminja forme naravnih snovi tako, da mu koristijo. Forma lesa se recimo spremeni, ko iz njega naredimo mizo. Kljub temu miza ostane les, navadna čutna reč.  Brž ko nastopi kot blago, pa se preobrazi v čutno nadčutno reč. Ne stoji le s svojimi nogami na tleh, temveč se nasproti vsem drugim blagom postavi na glavo, in v njeni leseni glavi se porajajo muhe, veliko bolj čudne, kakor če bi sama od sebe začela plesati. Mistični značaj blaga torej ne izvira iz njegove uporabne vrednosti.« [4]

Žižek v svojem tekstu Fetišizem kot forma kritično dojemanje blagovnega fetišizem še nekoliko bolj zaplete in predlaga kritično držo takole: “Mogoče misliš, da blago pooseblja socialna razmerja in blago dejansko je utelešenje socialnih razmerij, ampak to ni realna slika blaga v tvoji socialni praksi (v tvoji participaciji socialne izmenjave) si kot kupec priča, da se blago pred tabo pojavi kot magična reč obdana z nadnaravnimi močmi.”[5]

Opažamo lahko, da je fetiški značaj blaga še toliko močnejši pri novih industrijskih produktih. Tu je primerno, da se vprašamo, kaj novo blago loči od starega. Vsekakor odsotnost kakršnih koli sledi človeka. »V industriji ni avtorja(?). Opazimo lahko, da če v to domeno poseže človeški subjekt, potem je to le na en možen način: napaka, pomota, neuspeh. Subjekt obstaja tedaj, ko obstaja v objektu neka pomanjkljivost. Avtorja ima le tisto, kar odpove in ne deluje pravilno.« [6]

Mar ni osnovno načelo priprave produkta na trg ravno očiščenje vseh sledi človeka pred finalnim pakiranjem? Kje tiči razlog? Vsi se zavedamo, da je produkt, ki ga kupujemo, šel skozi roke delavca v tovarni, bil izpostavljen različnim produkcijskim procesom, vendar tega ne želimo videti. Zakaj ne? Ker želimo, da je ta produkt samo naš in da je bil namenjen samo nam, to je naš produkt! Ena sama preprosta formula:

Ni avtorja – ni sledi = samo moj objekt (fetiš) 

Ni avtorja – sled obstaja = ni samo moj objekt (fetišizacija zbledi)

Ali ni ravno ena primarnejših zavajajočih funkcij embalaže občutek nekakšne plombe oz. zagotovila prodajalca, da objekt še ni bil uporabljen ter ni šel skozi človeške roke? Čeprav ne poznamo dejstev in temu v resnici ne verjamemo, nas embalaža v to prepričuje. 

Lahko bi poskušali ovreči tezo (de)fetišizacije blaga z metodo ponovne uporabe, saj v določenih situacijah tudi rabljene stvari zadobijo fetiški značaj. Vzemimo primer kupovanje starin na bolšjih sejmih, star Kraljev stol na Bolhi itd. Vendar pa pri teh objektih lahko govorimo kot o raritetah oz. redkih objektih, ki niso iz sedanje preteklosti, ampak oddaljene preteklosti. Ti objekti potrebujejo časovno distanco med objektom in uporabnikom, da zadobijo fetiški značaj.

S temi ugotovitvami lahko trdimo, da ima ponovna uporaba že v svojem temeljnem postopku integriran boj proti potrošništvu, boj proti vzdrževanju hiperprodukcije, ki fatalno vpliva na našo družbo in naše okolje. »Organizem, ki uniči svoje okolje, uniči sebe.« [7]

VIRI:

[1] Roca R.S., Universitat de Barcelona, Barcelona, Spain; and Goldsmiths, University of London, Greater London, UK)

[2] ibid.

[3] Marx K.,1989, Kapital:Kritika politične ekonomije {3.razširjena izd., 1. natis 2012, Ljubljana, Založba Sophia, str. 57

[4] ibid. (Marx K., Kapital I., str.57)

[5] povzeto po: Zizek S., Zizek on Commodity Fetishism, Ideology, and Belief, 2016 (Zizek on Commodity Fetishism, Ideology, and Belief)

[6] Wajcman G.,2007, Objekt stoletja, Ljubljana, Analecta, str. 59)

[7] Bateson G.,1972, Steps to an ecology of mind, Chicago, The University   of Chicago Press)

Test 2.0 je rezultat razstave, ki se je odvila 28.02.2020 na gradbišču v prostorih Celovške 111. Razstava je bila razdeljena na aktivni in pasivni del. Vsakemu aktivnemu delu je sledil pasivni del, ki je bil namenjen reflektiranju predhodnjega dejanja. Test 2.0 sestavlja 5 testov ( Test 2.1, Test 2.2, Test 2.3, Test 2.4, Test 2.5). Vsak udeleženec je imel možnost aktivnega sodelovanja – z akcijo vrtanja. Z vsakim testom in vsako deščico so se pogoji akcije spreminjali.

TEST 2.1 _ VRSTE VIJAČNIH GLAV

št. vzorcev: 3
ploščice: 3 (G231, G232, G233)
glave vijakov: 3 (navadni/križni/torx)
vijačni nastavki: 3 (navadni/križni/torx)
material vijakov: 1 (vroče cinkano jeklo (ZnFe))

OPIS

Vsaka stopnja v tehnološkem razvoju ima svojo predstopnjo, ki je v danem zgodovinskem trenutku reševala določen problem in odgovarjala na potrebe časa. Glava vijaka najočitnejše kaže na pomen geneze vijaka za razumevanje tehničnega objekta. Glava vijaka je nekakšen mediator med orodjem za pritrjevanje in samim vijakom. Glava ima poglobljeni del, ki daje orodju za pritrjevanje kar najboljši oprijem pri prenosu navorne sile. Bistveni preskok pri zasnovi glave so omogočili razvoj tudi na ostalih delih vijaka. Pogoj za strojno pritrjevanje je omogočil razvoj primerne glave vijaka. Skozi zgodovino se je izoblikovalo ogromno različnih vrst utorov v glavi vijaka, spodaj je nekaj ključnejših prebojev, ki pomenijo izjemno tehnično izboljšavo.

NAVADNI VIJAK

Navadni vijak je najstarejša oblika železnegavijaka. Prvi primerki so datirani v Evropi, v 15. stoletje. Vijaki so bili sprva uporabljeni pohištvu. Navadni vijaki je bil zasnovan tako, da ga je bilo moč izdelati in aplicirati ročno. Prvi ročno izdelani vijaki so bili narejeni v domovih in manjših delavnicah blizu industrijskih centrov. Danes gre za tehnološki artefakt, ki pa je občasno še vedno prisoten na tržišču. Ni primeren za vijačenje z vrtalko.

KRIŽNI VIJAK (PZ)

Križni vijak je odgovor na probleme navadnega vijaka. Z inovacijo križnega vijaka se zmanjša zdrsavanje izvijača z glave. Poveča se površina oprijema, kar zmanjša poškodbe na glavi vijaka. Patentiranje rezultira v številne odvode od primarne inovacije, uspešnost splošne uporabe pa ni odvisna le od tehnične izboljšave, temveč tudi kapitala. Pred desetimi leti so bili križni
vijaki na tržišču najpogostejši, danes jih nadomešča zvezdasti vijaki. Najpogostejši predstavnika sta Philips(PH) in Pozidrive(PZ).

ZVEZDASTI VIJAK (torx)

Prvi patent Torx zasledimo v letu 1967. Danes poznamo številne izboljšave (npr. TorxPlus). Gre za vijak z najbolj prilagojeno glavo za strojno
aplikacijo. S povečano površino naležne ploskve se sile bolj enakomerno razporedijo, kar omogoča aplikacijo z večjo silo, ne da bi se pri tem poškodovala glava vijaka ali vijačni nastavek. Zvezdasti vijak naglo izpodriva križni vijak in je danes prevladujoči vijak na tržišču.
Pri uporabi torx vijaka, ne potrebujemo vertikalnega pritiska, kar je pri starejših tipih neizbežno.

TEST 2.2 _ MATERIAL VIJAKA

št. vzorcev: 4
ploščice: 4 (G234, G235, G236, G237)
glave vijakov: 1 (torx)
vijačni nastavki: 1 (torx)
material vijakov: 4 (vroče cinkano jeklo (ZnFe)
inox (A2, A4), baker (Cu))

OPIS

Material vijaka najpogosteje določata lokacija uporabe in cena vijaka. Na tržišču prevladujejo naslednji materiali: jeklo, legirano jeklo, medenina, baker, nerjaveče jeklo (inox A2,A4). Nizka cena vijaka pogostokrat pomeni mehkejši material, slabšo odpornost na korozijo. Mehkejši material pri vijakih vodi v hitrejšo poškodbo utora v glavi vijaka, poškodbo navoja vijaka ter prehitro doseganje meje plastičnosti, ki vodi v trajno deformacijo vijaka. Cenejši materiali so praviloma manj odporni na korozijo in v primeru napačne uporabe (izpostavljenosti koroziji) prav tako drastično zmanjšajo potencial vijaka za ponovno uporabo. Trši materiali so praviloma bolj togi, kar lahko vodi v hitrejši zlom vijaka v primeru prevelike torzijske sile. Surovine se med seboj razlikujejo v trdnosti, togosti,
zaščiti pred korozijo, težavnosti pri obdelovanju. Surovina močno in pogostokrat katastrofalno vpliva na potencial vijaka za ponovno uporabo.

CINKANO JEKLO (ZnFe)

Praviloma so vijaki iz jekla najcenejši. Zaščiteni so površinsko, kar ne predstavlja dolgoročne zaščite pred vlago in vremenskimi vplivi. Poznamo več vrst postopkov površinske zaščite: brunirano (Br), belo cinkano (A2F),
črno cinkano (A2S), vroče cinkano (tZn). Vroče cinkanje je najučinkovitejša površinska zaščita pred korozijo. Vijake potopijo v cink pri temperaturi 450 – 480 ºC, tako da na površini nastane prevleka debeline 43 – 100 μm.

INOX (A2)

Inox jekla razvrstimo glede na korozijsko odpornost (A2, A4). Za celinsko uporabo (ne v stalni prisotnosti vode) uporabljamo A2. Antikorozijskost vijaku daje površinska zaščita oksida. Ob poškodbi vlogo zaščite prevzame
atmosferski kisik, v kolikor mesto poškodbe nima dostopa do atmosfere, korodira. Zaradi nerjavenja se dolgoročno glava vijaka ohrani
nepoškodovana. Inox jeklo je bolj tog material od železa ali bakra, s tem je manj možnosti poškodbe glave vijaka, hkrati pa je večja možnost zloma vijaka v delu navoja.

INOX (A4)

Nerjavno jeklo A4 je primerno za obmorsko uporabo ter za uporabo na mestih stalne prisotnosti vode. Zaradi nerjavenja tudi po daljšem obdobju ohrani nepoškodovano glavo vijaka. Je še trši material kot inox A2, zato je
manj možnosti poškodbe glave vijaka. Je trd in še bolj krhek kot nerjavno jeklo A2, zato je pri vijačenju potrebna uporaba lubrikanta, sicer je precej velika možnost zloma vijaka.

BAKER (Cu)

Kot material ni ravno primeren za izdelavo vijakov. Kljub temu da v kontekstu posameznega elementa ne odgovarja potrebam, je potrebno bakreni vijak kot tehnični element umestiti v kontekst tehničnega sestava (ensemble). Bakreni vijak rešuje problem galvanske korozije, ki je posledica nepravilne kombinacije kovin.

TEST 2.3 _ NAPAČNA UPORABA VIJAČNEGA NASTAVKA

št. vzorcev: 2
ploščice: 2 (G238, G239)
glave vijakov: 2 (pozidrive (PZ), philips (PH))
vijačni nastavki: 1 (philips (PH))
material vijakov: 1 (inox A2)

OPIS

Sama ideja standardizacije pozitivno vpliva na potencial vijaka za ponovno uporabo, saj poskuša omejiti nepotrebne diverzitete. S prostim pretokom surovin in globalnim trgom pa seveda prihaja do mešanja različnih standardov (ISO, DIN, EN, JIS, GB, ANSI, itd.), kar vodi v številna minimalna odstopanja. Za ponovno uporabo je manjše število standardov vsekakor dobrodošlo. Minimalna odstopanja vijakov lahko rešujejo specifične potrebe oz. pomenijo stopnjo v razvoju večje tehnološke inovacije. Pri splošni/laični uporabi ta diverziteta poveča možnost za napačno aplikacijo.
Primer prikazuje tehnično pravilno in napačno uporabo vijačnega nastavka in njene posledice za ponovno uporabo. Vijak s PH glavo potrebuje PH vijačni nastavek, vijak s PZ glavo potrebuje PZ vijačni nastavek, itd.

POZIDRIVE (PZ)

1962 G.K.N. SCREW & FASTENERS razvije Pozidrive za letalsko industrijo. Želeli so razviti vijak, ki bi bil trpežen in ne bi skakal ven. Označen je z diagonalnimi resicami. Na vijačnem nastavku je oznaka PZ. Vijaki naj bi bili odporni tudi pri večkratnem vijačenju. V glavo pozidrive vijake lahko ustavimo vijačni nastavek Philips (PH), kar rezultira v pogosto napačno uporabo vijačnega nastavka.

PHILIPS (PH)

Razvil ga je John P. Thompson(1932, patented #1,908,080), vendar je zaradi neuspešne aplikacije produkta na trg patent kupil Henry F. Phillips in leta 1934 ustanovil podjetje Phillips Screw Company. Patent je nekoliko predelal in patentiral kot patent (U.S. Patent #2,046,343/837/840). Patent je potekel 1966. Sprva v uporabi predvsem v avtomobilski industriji šele kasneje se uporaba razširi na ostala področja. Vijak je zasnovan tako, da vijačni nastavek sam skoči ven z glave vijaka, ko doseže maksimalno torzijo. Na vijačnem nastavku je oznaka PH. Pozidriv vijačni nastavek ni možno uporabiti za Phillips vijake.

TEST 2.4 – OBRABA VIJAČNEGA NASTAVKA

št. vzorcev: 3
ploščice: 3 (G2310, G2311, G2312)
glave vijakov: 1 (pozidrive (PZ2))
vijačni nastavki: 3 (pozidrive (PZ2))
material vijakov: 1 (vroče cinkano jeklo (ZnFe))

OPIS

Test 2.4 se dotika pomena poškodbe tehničnega elementa (vijačnega nastavka) in vpliv te poškodbe na ostale tehnične elemente(vijak), ki so del tehnične operacije. Uporaba pravilnega vijačnega nastavka za pritrditev vijaka ni dovolj, pomembna je tudi ohranjenost in nepoškodovanost. Uporaba poškodovanega vijačnega nastavka rezultira v poškodbo glave vijaka, kar zmanjša potencial vijaka za ponovno uporabo.

PZ2 – NOVI (vijačni nastavek)

Nepoškodovani vijačni nastavek pozidrive 2 (PZ2) se tesno prilega utoru vijaka. S tem je prenos sile z vijačnega nastavka na stene utora najbolj primerljiv “idealnemu” prenosu sile v kolikor je vijačenje pravilno izvedeno. S tem se potencial vijaka izkoristi v polnosti.

PZ2 – POŠKODOVAN (vijačni nastavek)

Vijačni nastavki so namenjeni mnogokratni uporabi, pa vendar se pri prenosu sile sčasoma vijačni nastavek obrabi. Z obrabo se poveča tudi
zdrsavanje vijačnega nastavka iz utora vijaka, kar vodi v poškodbo vijaka.

PZ2 – ZELO POŠKODOVAN (vijačni nastavek)

Močno poškodovan vijačni nastavek pomeni še več zdrsavanja nastavka iz utora in posledično večjo škodo na glavi vijaka.

TEST 2.5 _ CENA VIJAKA

št. vzorcev: 3
ploščice: 3 (G2313, G2314, G2315)
glave vijakov: 1 (torx(T20)
vijačni nastavki: 1 (torx(T20))
material vijakov: 1 inox (A2)

OPIS

Pri nakupu vijaka imamo široko izbiro vijakov med katerimi “svobodno” izbiramo. Kupec poleg tehničnih zahtev, pri nakupu upošteva tudi ceno tehničnega objekta, ki ne malokrat poglavitno vpliva na njegovo odločitev. Ceno produkta določa mnogo tehničnih in “zunanjih” dejavnikov. V tem testu se ne osredotočamo na produkcijske procese, ampak nas zanima vpliv cene na tehničnost objekta in nadalje vpliv cene na tehnični potencial za ponovno uporabo. v tehničnem smislu cena vpliva na material vijaka, zaščito vijaka proti koroziji, tehnično kompleksnost izdelave, itd.

NIZKO CENOVNI VIJAK (0,05eur/kos)

Nizka cena vijaka pogostokrat pomeni mehkejši material, slabšo odpornost na korozijo. Mehkejši material pri vijakih vodi v hitrejšo poškodbo utora v glavi vijaka, poškodbo navoja vijaka ter prehitro doseganje meje plastičnosti, ki vodi v trajno deformacijo vijaka.

SREDNJE CENOVNI VIJAK (0,066 eur/kos)

Vijaki srednjega cenovnega razreda so praviloma bolj odporni na korozijo. Praviloma so izdelani iz bolj kakovostne surovine in bolj kompleksni v smislu izdelave.

VISOKO CENOVNI VIJAK (0,27eur/kos)

Ponavadi gre za specialne vijake, ki jih praviloma uporablja stroka, ki se zaveda vseh tehničnih problemov izbire nizkocenovnega vijaka. Poleg klasičnih tehničnih delov vijak pogostokrat vsebujejo dodatne tehnične elemente (inovacije).

… glede na presenetljiv rezultat zadnjega testa 2.5, bomo test v prihodnosti obravnavali podrobneje.