Category: Raziskave

P.S: Arhiv napak je namenjen kot študijski material. Protagonisti imajo vso imuniteto in se v duhu projekta trudimo, da ostanejo anonimni:).

N1 _ PLOŠČA B2 – RAZLIČNA PATINA PLOŠČ (napaka v sistemu)

Pri 1. (so)uporabi je bil na zunanjo stran bralne lupinice izveden simbol s črnim trakom za povijanje hokejskih palic. Po nekajmesečni izpostavljenosti lesenih plošč zunanjim vplivom je prišlo do razlike v patini plošč. Simbol je tako tudi po (so)uporabi izrazit. Problem je formalen in zgolj estetski. Ali to predstavlja težavo, je stvar nadaljnjih (so)uporabnikov. Možni načini odprave so brušenje, barvanje, uporaba dodatne obloge, … 

vir: Arhiv Kolektivno telo, simbol na bralni lupinici v Tivoliju.

N2 _ PLOŠČA A1/G2/… – NENATANČEN RAZREZ (napaka v sistemu)

Pri 3. (so)uporabi se pojavi napaka kot nenatančen razrez plošč. Pokaže se, da je v teoriji z računalniškim programom mogoče zarisati neskončno natančno črto, praksa na terenu pa nam kaže, da razrez brez napake ni mogoč. Ne glede na to, ali je razrez voden računalniško ali pa ročno, prihaja do nepravilnosti. Nepravilnost pa za nas postane problem, ko je dovolj moteča, da jo zaznamo oz. da celo ovira nadaljnji proces dela.

Napaka v sistemu je posledica pomanjkanja primerne opreme. Manjko primerne opreme bi lahko ublažilo mizarsko znanje, s katerim bi se lahko napaka bistveno zmanjšala. V našem primeru je šlo za seštevek pomanjkanja opreme in strokovnega znanja, vendar nepravilnost kljub vsemu ne ogroža samega sistema. Napaka predvideva dodatno delo za naslednjega uporabnika, saj je skoraj gotovo tako velika, da je moteča. Pred novo uporabo je potrebno ploščo obrezati.

vir: Arhiv Kolektivno telo, Razrez plošč z obodno žago.

Na plošči G23 je že bila odpravljena napaka, kar je pomenilo dodatno delo. Pri odpravljanju napake na plošči G23 je bilo odvzetih dodatnih 10 mm plošče. S prvotnih š = 50 cm je bila plošča zožena na š = 49 cm. Nova uporaba je predvidevala kvadratni razrez, kar je vodilo v ostanek G2317.

vir: Arhiv Kolektivno telo, Dokumentacija nepravilnosti razreza in odprava napake z odvzemom materiala.

N3 _ PLOŠČA G2317 – OSTANEK (napaka v sistemu)

Pri 4. souporabi je bil rezultat razreza ostanek G2317. Pri razrezih je skoraj neizogibno, da se pojavijo kosi, ki imajo izrazito zmanjšano uporabno funkcijo. Plošča G2317 je produkt predhodne napake (glej prejšnjo napako)in odločitve pri odpravljanju napake. Po odpravljanju napake je bila plošča širine 49 cm. Nova uporaba je predvidevala kvadratni razrez plošč 25 x 25 cm, zaradi predhodne napake se je razrez prilagodil na 24 x 24 cm. Potrebno je upoštevati še odvzeti material za širino šine pri razrezu (vsak rez 3 mm). Iz tega sledi, da prva napaka v sistemu drastično poveča možnost nadaljnjih napak.Prav tako se pojavi dilema, kje določiti mejo med še funkcionalnim kosom in ostankom.

N4 _ PLOŠČA F31 – IZGUBA KOSA (napaka v sistemu)

Izguba plošče F31 ne predstavlja večjega vpliva na sistem, saj je šlo za ostanek pri razrezu plošče F3. Izguba dela (plošče) pomeni nepopravljivo napako v sistemu, ki pa ne ogroža obstoja sistema.

…arhiv ima odprt konec…

(J.G.)

Pri ponovni uporabi je skoraj neizogibno soočenje z napako. Reševanje napak pa je temeljni mehanizem strategij ponovne uporabe. Pojavljajo se napake pri načrtovanju, napake pri izvedbi, napake pri transportu materiala, napake pri uporabi materiala, itd. Vse te napake so obvladljive, dokler material lahko ponovno vrnemo v obtok. Po točki limita pa v našem primeru lesena plošča ni več del sistema in jo izvzamemo iz sistema (so)uporabe. 

Plošča G13, Arhiv Kolektivno telo

SISTEMSKA NAPAKA

Glede na to, da se projekt Kolektivno telo med drugim ukvarja tudi z idejo sistemske ponovne uporabe, je potrebno na tej točki ločiti med napakami sistema in napakami v sistemu. Kaj pomeni popolnost sistema, najbolje opiše Gregory Bateson:“to be complete, really complete … incomplition must be included into the system.”[1] Ta odprtost sistema predstavlja fleksibilnost sistema in njegov potencial za spremembe. Popolni sistem ne obstaja. Tudi pri kompleksnih sistemih, ki so na videz popolni (kot npr. narava), ugotovimo, da temeljijo na napakah v sistemu oz. katastrofah. Napake in katastrofe so del sistema in ne nekaj zunanjega. Ugotovimo, da deluje sistem, posamezni deli sistema pa včasih delujejo, spet drugič ne delujejo. Govorimo o pametnih (kibernetskih sistemih), ki temeljijo na osnovnem principu: ”Konstanta določene spremenljivke se ohranja na način, da se spremenijo ostale manj pomembne spremenljivke.” [2]

V primeru projekta Kolektivno telo bi lahko Sistemski problem  predstavljala prosta uporaba materiala, danega v (so)uporabo. Souporabniki namreč s strani ekipe niso dobili nikakršnih resnih omejitev, kaj se s ploščami sme in kaj ne. S prosto uporabo je vsak uporabnik osvobojen pravil. S tem si lahko prilagodi uporabo plošč glede na svoje potrebe. Omejen je le z načinom uporabe vseh predhodnih ekip. S tem pa sistem vseeno izgubi možnost bolj sistemskega, kontroliranega razreza z manj odpadka npr. modularne uporabe. Prvo uporabo materiala smo izvedli v lastni režiji s širšim razmislekom na temo modularne mere. To raziskavo upamo, da v prihodnosti še uredimo in objavimo. Ker kasnejše ekipe niso prepoznale naše namere, se v kasnejših (so)uporabah modularnost počasi izgublja. Problem modularnosti pri ponovni uporabi je sicer tudi razrez, saj vsak novi razrez predstavlja novih 3-4 mm odvzetega materiala. Vseeno se nam zdi, da sistemska odločitev neomejevanja vsaj zaenkrat še ni razočarala in zaenkrat ni vodila v propad sistema. Zagotovo je to tudi posledica visoke družbene ozaveščenosti vseh dosedanjih uporabnikov.

NAPAKA V SISTEMU

Napake v sistemu so neizogibne, saj nanje vpliva nešteto notranjih in zunanjih dejavnikov. So nekakšni indici, včasih   zanemarljivi oz. manj pomembni, spet drugič nam kažejo, da so potrebne sistemske spremembe oz. spremembe samega sistema. 

Po J. Reasonu obstajata dva glavna vzroka napak v sistemu: aktivne napake (“active failures”) in latentne razmere (“latent conditions”). Aktivne napake so napake, ki jih naredi človek izvajalec/izdelovalec, tisti, ki je v direktnem kontaktu z objektom. Ta vrsta napak privzema najrazličnejše forme v spodrsljajih, nezbranosti, nerodnosti, kršitvi delovne procedure, itd. Latentne razmere so patogene razmere in predstavljajo napake, zasejane v sistem s strani načrtovalcev sistema – projektantov/snovalcev. Skoraj pri vseh škodljivih dogodkih najdemo vzrok v obeh področjih.[3]

 

NAPAKA – ZNAK KOT PRISOTNOST ČLOVEKA V PROCESU DELA

S tem problemom smo se ukvarjali že v raziskavi (De)fetišizacia blaga, zato bi tokrat dali nov poudarek isti zagati: “Noži, ki ne režejo, in sukanec, ki se neprestano trga, vzbujajo neprijetne spomine na njihove izdelovalce,” … V dobrem proizvodu ne moremo zaznati dela, iz katerega črpa svoje uporabne kvalitete.” [4] Pri ponovni uporabi so napake in sledi predhodnih uporabnikov toliko bolj neizogibne in tudi precej bolj vidne kot pri novem predmetu. Ljudje oz. natančneje človeški uporabniki imamo na ta problem precej različne poglede. Grobo bi nas lahko razdelili na tiste, ki jih sledi predhodnika ne motijo in na tiste, ki jih napake in sledi predhodnika motijo. Ko podrobneje pogledamo problem, naletimo na neskončno število odtenkov sive in ugotovimo, da ima prav vsak uporabnik svoj limit, do katere mere lahko določen predmet uporablja. Tudi novodobni pretirani higienski standardi ne pripomorejo k večji toleranci do rabljenih objektov. Da bi sistemska ponovna uporaba dosegla širšo javnost, bi bilo ključno, da bi se družbena toleranca do sledi in napak drastično povečala. Vse do takrat bomo zelo težko govorili o širši družbeni souporabi.

LIMIT – TOČKA ZLOMA ALI OBRATA

Vsak del sistema kot tudi sistem kot celota ima svoje skrajne točke delovanja. Skrajne točke so zanimive, ker so vedno negotove, vodijo v propad ali pa predstavljajo potencial za spremembe:

“limit predstavlja negativno in pozitivno stran, je bistveni faktor v preobrazbi tehničnega sistema. […] limiti lahko blokirajo celoten sistem … lahko pa … ustvarijo nestabilnost in krizo, ki poraja nove odločitve in evolucijo.” [5] Napake v sistemu Kolektivno telo so obvladljive, dokler material lahko ponovno vrnemo v obtok. Točka limita posamezne plošče (v primeru Kolektivnega telesa) je dosežena, ko lesena plošča s strani nadaljnjih uporabnikov ni prepoznana kot uporabna oz. je celo izgubljena in tako izvzeta iz sistema (so)uporabe, kot npr. plošča F31 (glej Arhiv napak). Po preseženi točki limita je čas za razmislek oz. reševanje problema.

ZAZNAVANJE IN PREPREČEVANJE NAPAKE

Osnovne principe reševanja napak najdemo v kibernetiki – razumevanju kompleksnih sistemov. Pametni pristopi k reševanju sistema se odvijajo na večih nivojih hkrati. Na nivoju sistema in na nivoju posameznega dela sistema. Sistemski način reševanja napak predvideva dovršene obrambne mehanizme, bariere in varovalke, bistveno je hitro zaznavanje in preprečevanje napak. Ena najbolj znanih ponazoritev, kako s seštevkom napak lahko pride tudi do nesreč, je Swiss cheese model, ki ga je razvil in ponazoril J. Reason in ga opiše takole: 

“V idealnem svetu vsak obrambni nivo ostane intakten. V resničnosti so kot rezine švicarskega sira z veliko luknjami – v nasprotju s sirom, se te luknje nenehno odpirajo, zapirajo in menjajo lokacije. Prisotnost luknje v vsaki rezini sira praviloma ne povzroči slabega rezultata. Ponavadi se to zgodi le, ko se luknje v številnih nivojih v trenutku poklopijo in ustvarijo linijo, ki predstavlja priložnost oz. tveganje za nesrečo.” [6] 

Osebni pristop vse svoje sile usmerja v človeka (izvajalca/graditelja) in ga poskuša usmerjati v zbranost in natančnost. Sistemski pristop pa se ukvarja s posameznikom, ekipo, nalogo, delovnimi pogoji in celotnim sistemom.

Napaka je torej pomembna nosilka informacije tako o izdelovalcu kot načrtovalcu, skupini uporabnikov, sistemu itd. Napake lahko vodijo v propad sistema ali pa oznanjajo spremembe. So informacije, ki čakajo na našo pozornost in vsakič znova preizprašujejo naš potencial za spremembo.

VIRI:

[1] G. Bateson, v N. Bateson, An Ecology of Mind – The Gregory Bateson Documentary

[2] G. Bateson, Ecology of Mind, str. 447

[3] Povzeto po J.Reason, Human error: models and management v BMJ-Volume 320, marec 2000, str. 768

[4] K.Marx, Kapital, I. knjiga, tretji oddelek, VII. poglavje, 1. del v:    G.Wajcman, Objekt stoletja, str. 59

[5] B. Stiegler, Technics and Time, 1, The Fault of Epimetheus

[6] J.Reason, Human error: models and management v BMJ-Volume 320, marec 2000, str. 768

(J.G., Ž.G., L.P.P.)

Ponovna uporaba, ki je na prvi pogled tako zelo preprosta, s podrobnejšo analizo razkriva različne plasti in nivoje kompleksnosti. Ta preprosta akcija v samem bistvu skriva močno strategijo. Strategijo, ki je morda celo bolj pomembna od ponovne uporabe same. Metoda ponovne uporabe načenja problem potrošništva.

Kapitalizem za svoje delovanje potrebuje nenehno rast, ena temeljnih zank kapitalističnega sistema je spodbujanje prekomerne potrošnje, ki rešuje sistemski problem hiperprodukcije. Za prevzgojo kupca v potrošnika je bilo potrebno zmanjšati pomen uporabne vrednosti blaga in okrepiti fetiški značaj blaga. Poudarjanje fetišizacije blaga je torej odgovor na potrebe sistema.

Pojav fetišizma, kot piše R. S. Roca, prvi v zapisih obravnava nizozemski trgovec Bosman Willem (1705). »Bosman nam poda enega natančnejših opisov “fetiša”. Kot navaja ta nizozemski trgovec, Afričani častijo objekte, kot so kamni, drevesa, celo živali in artefakte. Kar je bolj presenetljivo, je spoznanje, da Afričani prepoznavajo objekte kot naključne najdbe, ki jih obdelujejo z lastnimi rokami, njihovo število pa ni omejeno.

Z drugimi besedami, Afričani prepoznavajo mistične objekte (fetissos) kot njihovo delo. Svečeniki/šamani (fetisseiros) so v teh skupnostih znani kot pohlepni, povzpetniški, spletkarski, manipulativni, ki strah ljudi izkoriščajo za svojo korist. Bosmana ni presunilo le to, kar sam opiše kot hipokrizija svečenikov/šamanov, ampak dejstvo, da se večina teh ljudi zaveda nesmiselnosti njihovih verovanj, vendar vseeno verjamejo v te mistične objekte (fetissos).« [1] R. S. Roca tu opozori, da je: »Bosman prepričan in jasen, da se množice povsem zavedajo njihove izkoriščenosti, vendar to sprejemajo – ponovno problem napačnega pripoznavanja.«[2]

Marx se blagovnega fetišizma dotakne v poglavju Fetiški značaj blaga in njegova moč, kjer kompleksnost fetišizma opiše takole: » Blago se na prvi pogled zdi samoumevna, trivialna reč. Analiza blaga pa pokaže, da je zelo zamotana reč, polna metafizičnih zvitosti in teoloških muh.« [3]

Po Marxu so v produktu skrita vsa produkcijska razmerja (pogoji dela, izkoriščanje poceni delovne sile, izkoriščanje naravnih virov,…), potrošnik pa je ob nakupu soočen z golo materialnostjo objekta in ga vrednoti avtonomno od produkcijskih procesov in celo ločeno od njegove uporabne vrednost. »Očitno je, da človek s svojo dejavnostjo spreminja forme naravnih snovi tako, da mu koristijo. Forma lesa se recimo spremeni, ko iz njega naredimo mizo. Kljub temu miza ostane les, navadna čutna reč.  Brž ko nastopi kot blago, pa se preobrazi v čutno nadčutno reč. Ne stoji le s svojimi nogami na tleh, temveč se nasproti vsem drugim blagom postavi na glavo, in v njeni leseni glavi se porajajo muhe, veliko bolj čudne, kakor če bi sama od sebe začela plesati. Mistični značaj blaga torej ne izvira iz njegove uporabne vrednosti.« [4]

Žižek v svojem tekstu Fetišizem kot forma kritično dojemanje blagovnega fetišizem še nekoliko bolj zaplete in predlaga kritično držo takole: “Mogoče misliš, da blago pooseblja socialna razmerja in blago dejansko je utelešenje socialnih razmerij, ampak to ni realna slika blaga v tvoji socialni praksi (v tvoji participaciji socialne izmenjave) si kot kupec priča, da se blago pred tabo pojavi kot magična reč obdana z nadnaravnimi močmi.”[5]

Opažamo lahko, da je fetiški značaj blaga še toliko močnejši pri novih industrijskih produktih. Tu je primerno, da se vprašamo, kaj novo blago loči od starega. Vsekakor odsotnost kakršnih koli sledi človeka. »V industriji ni avtorja(?). Opazimo lahko, da če v to domeno poseže človeški subjekt, potem je to le na en možen način: napaka, pomota, neuspeh. Subjekt obstaja tedaj, ko obstaja v objektu neka pomanjkljivost. Avtorja ima le tisto, kar odpove in ne deluje pravilno.« [6]

Mar ni osnovno načelo priprave produkta na trg ravno očiščenje vseh sledi človeka pred finalnim pakiranjem? Kje tiči razlog? Vsi se zavedamo, da je produkt, ki ga kupujemo, šel skozi roke delavca v tovarni, bil izpostavljen različnim produkcijskim procesom, vendar tega ne želimo videti. Zakaj ne? Ker želimo, da je ta produkt samo naš in da je bil namenjen samo nam, to je naš produkt! Ena sama preprosta formula:

Ni avtorja – ni sledi = samo moj objekt (fetiš) 

Ni avtorja – sled obstaja = ni samo moj objekt (fetišizacija zbledi)

Ali ni ravno ena primarnejših zavajajočih funkcij embalaže občutek nekakšne plombe oz. zagotovila prodajalca, da objekt še ni bil uporabljen ter ni šel skozi človeške roke? Čeprav ne poznamo dejstev in temu v resnici ne verjamemo, nas embalaža v to prepričuje. 

Lahko bi poskušali ovreči tezo (de)fetišizacije blaga z metodo ponovne uporabe, saj v določenih situacijah tudi rabljene stvari zadobijo fetiški značaj. Vzemimo primer kupovanje starin na bolšjih sejmih, star Kraljev stol na Bolhi itd. Vendar pa pri teh objektih lahko govorimo kot o raritetah oz. redkih objektih, ki niso iz sedanje preteklosti, ampak oddaljene preteklosti. Ti objekti potrebujejo časovno distanco med objektom in uporabnikom, da zadobijo fetiški značaj.

S temi ugotovitvami lahko trdimo, da ima ponovna uporaba že v svojem temeljnem postopku integriran boj proti potrošništvu, boj proti vzdrževanju hiperprodukcije, ki fatalno vpliva na našo družbo in naše okolje. »Organizem, ki uniči svoje okolje, uniči sebe.« [7]

VIRI:

[1] Roca R.S., Universitat de Barcelona, Barcelona, Spain; and Goldsmiths, University of London, Greater London, UK)

[2] ibid.

[3] Marx K.,1989, Kapital:Kritika politične ekonomije {3.razširjena izd., 1. natis 2012, Ljubljana, Založba Sophia, str. 57

[4] ibid. (Marx K., Kapital I., str.57)

[5] povzeto po: Zizek S., Zizek on Commodity Fetishism, Ideology, and Belief, 2016 (Zizek on Commodity Fetishism, Ideology, and Belief)

[6] Wajcman G.,2007, Objekt stoletja, Ljubljana, Analecta, str. 59)

[7] Bateson G.,1972, Steps to an ecology of mind, Chicago, The University   of Chicago Press)

Test 2.0 je rezultat razstave, ki se je odvila 28.02.2020 na gradbišču v prostorih Celovške 111. Razstava je bila razdeljena na aktivni in pasivni del. Vsakemu aktivnemu delu je sledil pasivni del, ki je bil namenjen reflektiranju predhodnjega dejanja. Test 2.0 sestavlja 5 testov ( Test 2.1, Test 2.2, Test 2.3, Test 2.4, Test 2.5). Vsak udeleženec je imel možnost aktivnega sodelovanja – z akcijo vrtanja. Z vsakim testom in vsako deščico so se pogoji akcije spreminjali.

TEST 2.1 _ VRSTE VIJAČNIH GLAV

št. vzorcev: 3
ploščice: 3 (G231, G232, G233)
glave vijakov: 3 (navadni/križni/torx)
vijačni nastavki: 3 (navadni/križni/torx)
material vijakov: 1 (vroče cinkano jeklo (ZnFe))

OPIS

Vsaka stopnja v tehnološkem razvoju ima svojo predstopnjo, ki je v danem zgodovinskem trenutku reševala določen problem in odgovarjala na potrebe časa. Glava vijaka najočitnejše kaže na pomen geneze vijaka za razumevanje tehničnega objekta. Glava vijaka je nekakšen mediator med orodjem za pritrjevanje in samim vijakom. Glava ima poglobljeni del, ki daje orodju za pritrjevanje kar najboljši oprijem pri prenosu navorne sile. Bistveni preskok pri zasnovi glave so omogočili razvoj tudi na ostalih delih vijaka. Pogoj za strojno pritrjevanje je omogočil razvoj primerne glave vijaka. Skozi zgodovino se je izoblikovalo ogromno različnih vrst utorov v glavi vijaka, spodaj je nekaj ključnejših prebojev, ki pomenijo izjemno tehnično izboljšavo.

NAVADNI VIJAK

Navadni vijak je najstarejša oblika železnegavijaka. Prvi primerki so datirani v Evropi, v 15. stoletje. Vijaki so bili sprva uporabljeni pohištvu. Navadni vijaki je bil zasnovan tako, da ga je bilo moč izdelati in aplicirati ročno. Prvi ročno izdelani vijaki so bili narejeni v domovih in manjših delavnicah blizu industrijskih centrov. Danes gre za tehnološki artefakt, ki pa je občasno še vedno prisoten na tržišču. Ni primeren za vijačenje z vrtalko.

KRIŽNI VIJAK (PZ)

Križni vijak je odgovor na probleme navadnega vijaka. Z inovacijo križnega vijaka se zmanjša zdrsavanje izvijača z glave. Poveča se površina oprijema, kar zmanjša poškodbe na glavi vijaka. Patentiranje rezultira v številne odvode od primarne inovacije, uspešnost splošne uporabe pa ni odvisna le od tehnične izboljšave, temveč tudi kapitala. Pred desetimi leti so bili križni
vijaki na tržišču najpogostejši, danes jih nadomešča zvezdasti vijaki. Najpogostejši predstavnika sta Philips(PH) in Pozidrive(PZ).

ZVEZDASTI VIJAK (torx)

Prvi patent Torx zasledimo v letu 1967. Danes poznamo številne izboljšave (npr. TorxPlus). Gre za vijak z najbolj prilagojeno glavo za strojno
aplikacijo. S povečano površino naležne ploskve se sile bolj enakomerno razporedijo, kar omogoča aplikacijo z večjo silo, ne da bi se pri tem poškodovala glava vijaka ali vijačni nastavek. Zvezdasti vijak naglo izpodriva križni vijak in je danes prevladujoči vijak na tržišču.
Pri uporabi torx vijaka, ne potrebujemo vertikalnega pritiska, kar je pri starejših tipih neizbežno.

TEST 2.2 _ MATERIAL VIJAKA

št. vzorcev: 4
ploščice: 4 (G234, G235, G236, G237)
glave vijakov: 1 (torx)
vijačni nastavki: 1 (torx)
material vijakov: 4 (vroče cinkano jeklo (ZnFe)
inox (A2, A4), baker (Cu))

OPIS

Material vijaka najpogosteje določata lokacija uporabe in cena vijaka. Na tržišču prevladujejo naslednji materiali: jeklo, legirano jeklo, medenina, baker, nerjaveče jeklo (inox A2,A4). Nizka cena vijaka pogostokrat pomeni mehkejši material, slabšo odpornost na korozijo. Mehkejši material pri vijakih vodi v hitrejšo poškodbo utora v glavi vijaka, poškodbo navoja vijaka ter prehitro doseganje meje plastičnosti, ki vodi v trajno deformacijo vijaka. Cenejši materiali so praviloma manj odporni na korozijo in v primeru napačne uporabe (izpostavljenosti koroziji) prav tako drastično zmanjšajo potencial vijaka za ponovno uporabo. Trši materiali so praviloma bolj togi, kar lahko vodi v hitrejši zlom vijaka v primeru prevelike torzijske sile. Surovine se med seboj razlikujejo v trdnosti, togosti,
zaščiti pred korozijo, težavnosti pri obdelovanju. Surovina močno in pogostokrat katastrofalno vpliva na potencial vijaka za ponovno uporabo.

CINKANO JEKLO (ZnFe)

Praviloma so vijaki iz jekla najcenejši. Zaščiteni so površinsko, kar ne predstavlja dolgoročne zaščite pred vlago in vremenskimi vplivi. Poznamo več vrst postopkov površinske zaščite: brunirano (Br), belo cinkano (A2F),
črno cinkano (A2S), vroče cinkano (tZn). Vroče cinkanje je najučinkovitejša površinska zaščita pred korozijo. Vijake potopijo v cink pri temperaturi 450 – 480 ºC, tako da na površini nastane prevleka debeline 43 – 100 μm.

INOX (A2)

Inox jekla razvrstimo glede na korozijsko odpornost (A2, A4). Za celinsko uporabo (ne v stalni prisotnosti vode) uporabljamo A2. Antikorozijskost vijaku daje površinska zaščita oksida. Ob poškodbi vlogo zaščite prevzame
atmosferski kisik, v kolikor mesto poškodbe nima dostopa do atmosfere, korodira. Zaradi nerjavenja se dolgoročno glava vijaka ohrani
nepoškodovana. Inox jeklo je bolj tog material od železa ali bakra, s tem je manj možnosti poškodbe glave vijaka, hkrati pa je večja možnost zloma vijaka v delu navoja.

INOX (A4)

Nerjavno jeklo A4 je primerno za obmorsko uporabo ter za uporabo na mestih stalne prisotnosti vode. Zaradi nerjavenja tudi po daljšem obdobju ohrani nepoškodovano glavo vijaka. Je še trši material kot inox A2, zato je
manj možnosti poškodbe glave vijaka. Je trd in še bolj krhek kot nerjavno jeklo A2, zato je pri vijačenju potrebna uporaba lubrikanta, sicer je precej velika možnost zloma vijaka.

BAKER (Cu)

Kot material ni ravno primeren za izdelavo vijakov. Kljub temu da v kontekstu posameznega elementa ne odgovarja potrebam, je potrebno bakreni vijak kot tehnični element umestiti v kontekst tehničnega sestava (ensemble). Bakreni vijak rešuje problem galvanske korozije, ki je posledica nepravilne kombinacije kovin.

TEST 2.3 _ NAPAČNA UPORABA VIJAČNEGA NASTAVKA

št. vzorcev: 2
ploščice: 2 (G238, G239)
glave vijakov: 2 (pozidrive (PZ), philips (PH))
vijačni nastavki: 1 (philips (PH))
material vijakov: 1 (inox A2)

OPIS

Sama ideja standardizacije pozitivno vpliva na potencial vijaka za ponovno uporabo, saj poskuša omejiti nepotrebne diverzitete. S prostim pretokom surovin in globalnim trgom pa seveda prihaja do mešanja različnih standardov (ISO, DIN, EN, JIS, GB, ANSI, itd.), kar vodi v številna minimalna odstopanja. Za ponovno uporabo je manjše število standardov vsekakor dobrodošlo. Minimalna odstopanja vijakov lahko rešujejo specifične potrebe oz. pomenijo stopnjo v razvoju večje tehnološke inovacije. Pri splošni/laični uporabi ta diverziteta poveča možnost za napačno aplikacijo.
Primer prikazuje tehnično pravilno in napačno uporabo vijačnega nastavka in njene posledice za ponovno uporabo. Vijak s PH glavo potrebuje PH vijačni nastavek, vijak s PZ glavo potrebuje PZ vijačni nastavek, itd.

POZIDRIVE (PZ)

1962 G.K.N. SCREW & FASTENERS razvije Pozidrive za letalsko industrijo. Želeli so razviti vijak, ki bi bil trpežen in ne bi skakal ven. Označen je z diagonalnimi resicami. Na vijačnem nastavku je oznaka PZ. Vijaki naj bi bili odporni tudi pri večkratnem vijačenju. V glavo pozidrive vijake lahko ustavimo vijačni nastavek Philips (PH), kar rezultira v pogosto napačno uporabo vijačnega nastavka.

PHILIPS (PH)

Razvil ga je John P. Thompson(1932, patented #1,908,080), vendar je zaradi neuspešne aplikacije produkta na trg patent kupil Henry F. Phillips in leta 1934 ustanovil podjetje Phillips Screw Company. Patent je nekoliko predelal in patentiral kot patent (U.S. Patent #2,046,343/837/840). Patent je potekel 1966. Sprva v uporabi predvsem v avtomobilski industriji šele kasneje se uporaba razširi na ostala področja. Vijak je zasnovan tako, da vijačni nastavek sam skoči ven z glave vijaka, ko doseže maksimalno torzijo. Na vijačnem nastavku je oznaka PH. Pozidriv vijačni nastavek ni možno uporabiti za Phillips vijake.

TEST 2.4 – OBRABA VIJAČNEGA NASTAVKA

št. vzorcev: 3
ploščice: 3 (G2310, G2311, G2312)
glave vijakov: 1 (pozidrive (PZ2))
vijačni nastavki: 3 (pozidrive (PZ2))
material vijakov: 1 (vroče cinkano jeklo (ZnFe))

OPIS

Test 2.4 se dotika pomena poškodbe tehničnega elementa (vijačnega nastavka) in vpliv te poškodbe na ostale tehnične elemente(vijak), ki so del tehnične operacije. Uporaba pravilnega vijačnega nastavka za pritrditev vijaka ni dovolj, pomembna je tudi ohranjenost in nepoškodovanost. Uporaba poškodovanega vijačnega nastavka rezultira v poškodbo glave vijaka, kar zmanjša potencial vijaka za ponovno uporabo.

PZ2 – NOVI (vijačni nastavek)

Nepoškodovani vijačni nastavek pozidrive 2 (PZ2) se tesno prilega utoru vijaka. S tem je prenos sile z vijačnega nastavka na stene utora najbolj primerljiv “idealnemu” prenosu sile v kolikor je vijačenje pravilno izvedeno. S tem se potencial vijaka izkoristi v polnosti.

PZ2 – POŠKODOVAN (vijačni nastavek)

Vijačni nastavki so namenjeni mnogokratni uporabi, pa vendar se pri prenosu sile sčasoma vijačni nastavek obrabi. Z obrabo se poveča tudi
zdrsavanje vijačnega nastavka iz utora vijaka, kar vodi v poškodbo vijaka.

PZ2 – ZELO POŠKODOVAN (vijačni nastavek)

Močno poškodovan vijačni nastavek pomeni še več zdrsavanja nastavka iz utora in posledično večjo škodo na glavi vijaka.

TEST 2.5 _ CENA VIJAKA

št. vzorcev: 3
ploščice: 3 (G2313, G2314, G2315)
glave vijakov: 1 (torx(T20)
vijačni nastavki: 1 (torx(T20))
material vijakov: 1 inox (A2)

OPIS

Pri nakupu vijaka imamo široko izbiro vijakov med katerimi “svobodno” izbiramo. Kupec poleg tehničnih zahtev, pri nakupu upošteva tudi ceno tehničnega objekta, ki ne malokrat poglavitno vpliva na njegovo odločitev. Ceno produkta določa mnogo tehničnih in “zunanjih” dejavnikov. V tem testu se ne osredotočamo na produkcijske procese, ampak nas zanima vpliv cene na tehničnost objekta in nadalje vpliv cene na tehnični potencial za ponovno uporabo. v tehničnem smislu cena vpliva na material vijaka, zaščito vijaka proti koroziji, tehnično kompleksnost izdelave, itd.

NIZKO CENOVNI VIJAK (0,05eur/kos)

Nizka cena vijaka pogostokrat pomeni mehkejši material, slabšo odpornost na korozijo. Mehkejši material pri vijakih vodi v hitrejšo poškodbo utora v glavi vijaka, poškodbo navoja vijaka ter prehitro doseganje meje plastičnosti, ki vodi v trajno deformacijo vijaka.

SREDNJE CENOVNI VIJAK (0,066 eur/kos)

Vijaki srednjega cenovnega razreda so praviloma bolj odporni na korozijo. Praviloma so izdelani iz bolj kakovostne surovine in bolj kompleksni v smislu izdelave.

VISOKO CENOVNI VIJAK (0,27eur/kos)

Ponavadi gre za specialne vijake, ki jih praviloma uporablja stroka, ki se zaveda vseh tehničnih problemov izbire nizkocenovnega vijaka. Poleg klasičnih tehničnih delov vijak pogostokrat vsebujejo dodatne tehnične elemente (inovacije).

… glede na presenetljiv rezultat zadnjega testa 2.5, bomo test v prihodnosti obravnavali podrobneje.

(J. G.)

01. ZAPLET

PROBLEM ŠT. 09 – SPAJANJE ELEMENTOV

Z vsako tehnološko operacijo spajanja je akter postavljen pred izbiro veznega elementa. Vezni element nadalje določa metodo tehnološke operacije. Izbira načina spajanja je v največji meri odvisna od materialov spajanja, željene togosti spoja, izpostavljenosti spoja zunanjim silam,izpostavljenosti spoja vremenskim vplivom in nemalokrat »estetike«,le redko pa je razlog za izbiro tudi misel, ki sega onkraj realizacije spoja kot (enkratne) tehnološke operacije.  

V iskanju sistema ponovne uporabe smo za element veznega člena izbrali vijak (metoda – vijačenje). Čeprav je izbira vijaka logična, vselej ni vse tako enostavno. Vijak kot tehnološki element je v samem bistvu vezno sredstvo, ki omogoča spajanje elementov z mislijo na razstavljanje. Tako vijak lahko privijemo in ga nato brez »večje« škode kasneje odvijemo, pri tem seveda gre za delni poseg v material, ki ga vežemo. Tako načenjamo problem št. 09 z mislijo, da je vijak vezno sredstvo, ki tudi po tehnični operaciji v sebi ohranja del potencialne energije.

02. GENEZA VIJAKOV

(Vir:https://dribbble.com/shots/4920407-Screw-Head-Types)

Raziskava in razumevanje razvoja vijaka kot tehnološkega objekta je naslednji logični korak naše analize. Le celotna geneza vijaka kot sestav razlinih faz, dejavnikov in vplivov, nam nudi celostni vpogled v vijak in njegov potencial:

“;no phase, as a phase, is balanced with respect to itself, nor does it contain a complete truth or reality: every phase is abstract and partial, untenable; only the system of phases is in equilibrium in its neutral point; its truth and its reality are this neutral point, the procession and conversion in relation to this neutral point.”

(G. Simondon, On the mode of existence of technical object,str. 174)

Geneza vijaka se prične že pred prvim vijakom, vseeno pa je navor tista abstraktna tehnična ideja, ki predstavlja podstat za novi tehnični individuum, ki ga danes imenujemo vijak. 

Kljub temu da se kovinski vijaki prvič pojavijo v pohištvu v 15. stoletju, je bil prehod od abstraktnega h konkretnemu težaven in dolgotrajen proces. Vijake so v tem času izdelovali ročno v delavnicah ob mizarskih cehih. Ročno delo je bilo zelo zamudno, drago ter z velikimi odstopanji med posameznimi kosi. Vsi ti produkcijski procesi so negativno vplivali na tehnični potencial vijaka in s tem na njegovo širšo uporabo. To obdobje je bilo ključno za nadaljni razvoj vijakov, vendar si ne smemo predstavljati linearnega razvoja vijaka, kot nas na to opozori G. Simondon: 

»It is not enough to say that the technical object is that of which there is a specific genesis proceeding from the abstract to the concrete; the point has to be made that this genesis occurs because of essential, discontinuous improvements, as a result of which the internal shema of the technical object is modified in leaps rather than following a continuous line.«

(G. Simondon, On the mode of existence of technical objects, str. 43)

Naslednjo stopnjo konkretizacije obravnavanega tehničnega individuuma je ponudila industrijska revolucija. Širša uporaba vijakov se prične z industrijsko standardizacijo konec 18. stoletja (Prvi patent – 1760 Job and William Wyatt of Staffordshire, Anglija). Strojna obdelava v tehničnem smislu prinese minimalna odstopanja med posameznimi kosi ter nižjo ceno proizvoda. V zvezi s principom patentiranja, ki se pojavi  v tem obdobju, lahko govorimo o negativnih in pozitivnih učinkih na tehničnost vijaka. Pozitivni učinek je vsekakor odstranitev minimialnih variacij med posameznimi tipi vijakov, ki v tehničnem smislu ne pomenijo doprinosa, temveč zmedo. Negativne strani patentiranja pri določenih inovacijah so bile/so predstavljala dejstva, da ni bilo dovolj iznajti novo izboljšavo, potrebna je bila velika začetna investicija v proizvodnjo, drag postopek patentiranje izdelka itd.

03. ABSTRAKTNO VS. KONKRETNO 

Tehnična operacija se po Simondonu odvija med tremi nivoji. (1) Nivo elementa je nosilec in prenašalec informacije – tehničnosti in kot tak ohranja potencial za spremembe, je abstraktni nivo.(2)Nivo individuuma, ki je samostojen tehnični objekt in je smatran kot že konkretiziran tehnični nivo z možnostjo vključevanja in povezovanja v različne sestave(ensemble). Je nivo, ki je že presegel abstraktno in s tem izgubil funkcijo transmisivnosti.(3)Združevanje večih tehničnih individuumov imenuje sestav(ensemble). Njegovo bistvo je v najrazličnejših kombinacijah (podobno kot pri G. Deleuzeu rhizom, vedno n-1). 

(povzeto po G.Simondon, On the mode of existence of technical object, Univocal publishing, 2017)

NAVOR (ang. Torque) 

Nivo tehničnega elementa – nosilec in prenašalec informacije

Navor ali vrtilni moment je produkt sile in ročice in je osnovni tehnični element vijaka, ki v največji meri določa njegovo tehničnost. Navor je tisti del vijaka, ki ga najbolje določaa in je hkrati v idejnem smislu prenosljiv na druge tehnične objekte. Ideja navora vpliva na zasnovo prav vseh delov vijaka: glava, vrat in navoj.

»It is thus within elements that technicity exists in the purest way, in a free state as it were, whereas in the individual or the ensamble, technicity only exists in a state of combination.«

(G. Simondon, On the mode of existence of technical objects, str. 74)

 M = F x r

(Navor kot produkt sile in ročice)

04. »ZUNANJI« IN TEHNIČNI DEJAVNIKI

Genezo tehničnega objekta v tem delu razdelimo na »zunanje« dejavnike in tehnične dejavnike. Čeprav so vsi dejavniki praktično neločljivi, skušamo z izrazom »zunanji« zajeti vse(ne)tehnične dejavnike. 

4.1_TEHNIČNI DEJAVNIKI

ANATOMIJA VIJAKA

Glede na nepregledno število različnih vijakov, ki so danes na tržišču, se bomo v članku osredotočili predvsem na vijake za les.

Vijake uporabljamo za pritrjevanje. Glava vijaka ima utor za vijačenje, vrat,ki je lahko z navojem ali brez, navojni del in konico. Vijaki (v večini) zahtevajo predvrtanje s svedrom manjšega fi-ja, da se ob vijačenju z navojem v material spajanja spiralno vrežejo. S predvrtanjem se izognemo cepljenju lesa. 

Osnovni deli vijaka: navoj, vrat, glava, konica.

NAVOJ (eng. thread)

Je del vijaka, ki navorno silo izrablja za spiralno vrezovanje v material spajanja. 

NORMALNI NAVOJ IN FINI NAVOJ

Navoj glede na navojni korak delimo na normalni in fini navoj. Vijaki za les imajo večji korak navoja kot vijaki za pločevino oz. strojno opremo. Za spajanje lesa velja:

– normalni navoj ( mehkejših les ): večji korak navoja, boljši oprijem (npr. vijak M4 normalni navoj – korak navoja 0,7)

– fini navoj ( trši les ): manjši korak navoja, zmanjša možnost cepljenja lesa (npr. vijak M4 fini navoj – korak navoja 0,5).

NAVOJ LOČIMO TUDI GLEDE NA PROCES IZDELAVE

Navoj je lahko hladno valjan ali rezan. Valjani navoj je lahko tudi do 30% močnejši od rezanega, v procesu se silnice materiala ne prekinjajo, s tem je sam navoj bolj čvrst, poveča se tudi vlečna čvrstost.

• 

• 

(vir: http://www.blas-tip.si/navoji.html)

VRAT/STEBLO (eng. shank)

Na tržišču zasledimo vijake z navojem povsem do vrha glave in vijake z gladkim delom, ki ga imenujemo vrat ali steblo. S povoščenjem vratnega dela se lahko napor privijanja zmanjša tudi do 30%. Nekateri vijaki imajo v vratnem delu integriran tudi brusni del, ki prav tako zmanjša trenje pri prodiranju vijaka v les.

Za delo z lesom je primernejši vijak z vratom, s tem se izognemo, da v trenutku, ko glava vijaka doseže les, ne pride do prenehanja vijačenja oz. razrivanja veznih členov.

Pri vijaku z vratom skozi les najprej prodre navoj, gladek del pa le zdrsne mimo, s tem je trenje v tem delu zanemarljivo. Navoj lahko deluje le, dokler ima dovolj navora. Ob koncu operacije konica navoja potisne gladek del in glavo vijaka v les. S tem je spoj precej bolj tog.

V določenih primerih lahko pri navojih povsem do vrha med pritrjevanjem pride do pretiranega trenja in s tem povišane temperature, kar lahko rezultira v zlomu oz. deformaciji vijaka.  

GLAVA

Glava vijaka se je skozi zgodovino močno razvijala. Glava vijaka je nekakšen mediator med orodjem za pritrjevanje in samim vijakom. Glava ima poglobljeni del, ki daje orodju za pritrjevanje kar najboljši oprijem pri prenosu navorne sile. Bistveni preskok pri zasnovi glave se je zgodil na preskoku z ročnega pritrjevanja(z izvijačem)na strojno pritrjevanje(s strojnim vrtalnikom).

Pri glavah je potrebno poudariti, da je nujno potrebno uporabljati primeren nastavek na vrtalniku, saj se s tem izognemo poškodovanju glave. 

Skozi zgodovino se je izoblikovalo ogromno različnih vrst utorov v glavi vijaka, spodaj je nekaj ključnejših prebojev, ki pomenijo izjemno tehnično izboljšavo. 

NAVADNI VIJAK (slotted screw)

Pomembno je poudariti, da je bil navadnji vijaki zasnovan tako, da ga je bilo moč izdelati in aplicirati ročno. Danes gre za tehnološki artefakt, ki pa je, presenetljivo, še vedno močno prisoten na tržišču. Navadni vijak ni primeren za vijačenje z vrtalko.

Pomembno je poudariti, da je bil navadnji vijaki zasnovan tako, da ga je bilo moč izdelati in aplicirati ročno. Danes gre za tehnološki artefakt, ki pa je, presenetljivo, še vedno močno prisoten na tržišču. Navadni vijak ni primeren za vijačenje z vrtalko.

KRIŽNI VIJAK (cross or double-slot)

Križni vijak je odgovor na probleme navadnega vijaka. Z inovacijo križnega vijaka se zmanjša zdrsavanje izvijača z glave. Prav tako se poveča površina oprijema izvijača, kar zmanjša poškodbe na glavi vijaka. Križni vijak je razvil John P. Thompson(1932, patented #1,908,080), vendar je zaradi neuspešne aplikacije produkta na trg patent kupil Henry F. Phillips in leta 1934 ustanovil podjetje Phillips Screw Company. Patent je nekoliko predelal in patentiral kot patent (U.S. Patent #2,046,343/837/840). Patent je potekel 1966. Patentiranje rezultira v številne odvode od primarne inovacije, uspešnost splošne uporabe pa ni zgolj odvisna od tehnične izboljšave, temveč vanje vstopi tudi kapital. Danes so križni vijaki na tržišču najpogostejši, najpogostejši komercialni oznaki sta Philips in Pozidrive. Zaradi majhnih razlik je pomembna pravilna izbira nastavka za vijačenje.

ZVEZDASTI VIJAK (komercialno ime TORX)

Torx vijak je bil zasnovan leta 1967. Gre za vijak z najbolj prilagojeno glavo za strojno aplikacijo z vrtalnikom.  S povečano površino naležne ploskve se pri prenosu sile bolj enakomerno razporedijo. Zvezdasti vijak naglo izpodriva križni vijak.

KONICA (eng. tip)

Konica vijaka je ključna pri penetraciji vijaka v sam material. Z ostro konico je lažji začetek apliciranja, saj vijak ne zdrsuje z začetne pozicije. Z vijaki, ki imajo navoj povsem do konca konice se še dodatno izboljša začetni oprijem. Ena izmed tehničnih izboljšav je tudi delno prirezana konica, ki dodatno preprečuje cefranje lesnih vlaken. 

TEHNIČNE OMEJITVE PONOVNE UPORABE

Kovine, uporabljene za proizvodnjo vijakov, imajo elastične lastnosti (material se po deformaciji vrne v prvotno stanje). Ne glede na osnovno elastičnost surovine pri prekomerni izpostavljenosti sili material preseže mejo plastičnosti in s tem postane trajno deformiran. Na splošno se vijaki lahko ponovno uporabijo, če ne presežejo meje plastičnosti, kar pa je v praksi težko z zagotovostjo trditi. 

(vir:http://www.powah.hk/download/technology/Mechanical_Properties_of_Steel_Bolts_Screws_Studs.pdf)

4.2 »ZUNANJI« DEJAVNIKI

Geneze vijakov od samega začetka pa vse do današnjih dni ne moremo zreducirati zgolj na tehnološke inovacije. Na razvoj vplivajo številni »zunanji« dejavniki, ki so neločljiv del tehničnega objekta. Z izrazom »zunanji« skušamo zaobjeti vse dejavnike, ki niso tehnični. 

Zunanji dejavniki praviloma vstopajo v tehnološki proces na prehodu od abstraktnega h konkretnemu.  

Tako v preteklosti, še bolj pa danes, na tržišču ti zunanji dejavniki pogostokrat vplivajo negativno na tehnični potencial ponovne uporabe vijaka.

EKONOMSKI FAKTOR

»The liaison between the technical and the economic domain occurs at the level of the individual or the ensemble, but very rarely at the level of the element: in this sense, one could say that technical value is largely independent of economic value and that it can be appreciated acording to independent criteria.«

(G. Simondon, On the mode of existence of technical objects, str. 76)

Simondon nas tu opozori, da le redko ekonomski faktor vpliva  v fazi tehničnega elementa (v našem primeru – navor), ki ga smatra kot abdstraktni nivo. Vsekakor pa ekonomski dejavnik nastopi v fazi konkretizacije elementa v tehnični individuum (vijak) in nadalje v tehnični sestav (spoj, stroj,…).

Ekonomski faktorji, ki vplivajo na končni produkt, so številni: od cene surovine, načina izdelave, kompleksnosti izvedbe, števila postopkov, lokacije proizvodnje, cene transporta,…

MATERIAL

Surovina močno in pogostokrat katastrofalno vpliva na potencial vijaka za ponovno uporabo. Nizka cena vijaka pogostokrat pomeni mehkejši material, slabšo odpornost na korozijo. Mehkejši material pri vijakih vodi v hitrejšo poškodbo utora v glavi vijaka, poškodbo navoja vijaka ter prehitro doseganje meje plastičnosti, ki vodi v trajno deformacijo vijaka. Cenejši materiali so praviloma manj odporni na korozijo in v primeru napačne uporabe (izpostavljenosti koroziji) prav tako drastično zmanjšajo potencial vijaka za ponovno uporabo. 

Surovine se med seboj razlikujejo v trdnosti, togosti, zaščiti pred korozijo, težavnosti pri obdelovanju.     

Na tržišču prevladujejo naslednji materiali: jeklo, legirano jeklo, medenina, aluminij, nerjaveče jeklo (inox).

Pocinkano jeklo – dolgoročno ne predstavljajo zaščite pred vlago in vremenskimi vplivi, so modro ali rumeno pasivirani.

Legirano jeklo – izboljšanje mehanskih lastnosti, povečanje kaljivosti (globine prekaljevanja), izboljšanje sposobnosti za toplotno obdelavo.

Inox jekla – nizka toplotna prevodnost, visoka žilavost, slaba obdelovalnost in zelo pomembno, visoka odpornost proti kislinam in koroziji.

(povzeto po:https://www.kovinc.si/wiki/jeklo)

POTROŠNIŠKI VIDIK

Danes je na tržišču nepregledno število vijakov, med njimi po količini prevladujejo poceni vijaki, ki rezultirajo v slabi kakovosti tako izdelave kot osnovne surovine. Zahodna potrošniška miselnost  vijaka praktično ne dojema več kot tehnični objekt za večkratno uporabo. V praksi se vijaki večinoma uporabljajo kot poceni potrošni material, material za enkratno uporabo. Načrtno razširjena potrošniška miselnost je vsekakor ena ključnih zank kapitalizma, ki rešuje težavo hiperprodukcije.  

Zanimiv primer so žeblji, ki v osnovi niso tehnični objekt, ki bi v sebi nosil potencial za ponovno uporabo. Žeblje so še sredi 20. stoletja (generacija naših staršev/starih staršev) na gradbiščih ravnali in ponovno uporabljali, kar pomeni, da niso veljali za cenen potrošni material, ki se ga po eni uporabi zavrže. Tu gre seveda tudi za povsem drugačno razmerje cene materiala in delovne sile, ki danes ni v prid ponovni uporabi.

PROBLEM »ESTETIKE?«

Trenutni arhitekturni fetiš daje prednost vizualno čistim detajlom, kar pomeni, da preferira skriti način pritrjevanja. S tem pogostokrat vezni člen vijak nadomestijo razna lepila, ki nimajo nikakršnega potenciala za ponovno uporabo in so praviloma ekološko spornejša. Seveda je sodobna arhitektura preko arhitekture za fotografijo te estetske norme prenesla na naročnike, ki vidno pritrjevanje pogostokrat zavračajo kot estetsko neustrezno, nesodobno, grdo, itd. Za naročnike in številne arhitekte je estetska čistost bistvenejša od tehnične čistosti detajla. 

ZAKONODAJA / STANDARDIZACIJA

Standardizacija oziroma poenotenje kot metoda ima svoje zametke že v antiki. Industrijski standardi pa so se pojavili v 20. stoletju, pri čemer je imela odločilno vlogo Mednarodna organizacija za standardizacijo ISO (International Organization for Standardization). Standardi so norme, vsaka država in oddelek pa ima svoje standarde. Pri nas sta v uporabi predvsem DIN in ISO standard, ki ju počasi zamenjuje EN standard.

Sama ideja standardizacije pozitivno vpliva na potencial vijaka za ponovno uporabo, saj poskuša omejiti nepotrebne diverzitete. S prostim pretokom surovin in globalnim trgom pa seveda prihaja do mešanja različnih standardov (ISO, DIN,EN, JIS, GB, ANSI, itd.), kar vodi v številna minimalna odstopanja. Za ponovno uporabo je manjše število standardov vsekakor dobrodošlo. Uvedba standarda EN (European standards) je v tem kontekstu pozitivna, saj bo nadomestila ostale državne standarde (kot npr. DIN, ISO).

Očitno je, da je resnično pravilna, jasna ocena ponovne uporabnosti za vse vijake in vse vrste uporabe nemogoča. Večina standardov predpostavlja uporabo novih vijakov. 

Ponovne uporabe vijakov se dotika nemški standard VDI 2862-1/-2, ki se nanaša tudi na uporabo vijakov in ostalih veznih členov na gradbišču. Razdelitev ponovne uporabe vijaka v kategorije tveganja je pozitiven korak k reševanju problema, ki opozarja na nevarnosti in tveganja, hkrati pa predpostavlja možnost ponovne uporabe.

(G. Lannewehr, P.Thomsen, Flangevalid – Reuse of screws, bolts and nuts, Bremen, 2015)

06. »RAZPLET«

Lahko govorimo, da je v marsikaterem pogledu tehnični potencial vijaka za ponovno uporabo s številnimi omejitvami predvsem »zunanjih« dejavnikov precej otežen, pa vendar ni nemogoč. Misliti onkraj trenutnih omejitev je naloga proaktivne stroke:

»Ključno vprašanje ni, kaj najbolje lahko naredimo znotraj trenutnih pravil. Ključno vprašanje je, kako se lahko osvobodimo pravil, znotraj katerih delujemo že desetletja,… ključni problem je, kako pravila spreminjati.«

(Bateson G.,1972, Steps to an ecology of mind, Chicago, The University of Chicago Press, str. 485)

Vseeno je zanimiv zaplet med tehničnim potencialom vijaka za ponovno uporabo in zunanjimi pritiski na obravnavano potencialnost. Zunanji pritiski na tehnični potencial so po kompleksnosti in izvoru v marsičem sorodni pritiskom na možnost generiranja širšega družbenega konsenza, ki bi predstavljal globalni odgovor na globalni problem.